13. apr. 2011

Mother Night (1996)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Kurt Vonnegut (1922—2007) velja za enega najvplivnejših ameriških pisateljev 20. stoletja. Njegov roman Mati noč (1961) je v slovenskem prevodu Branka Gradišnika izšel leta 2007, sicer pa pri nas poznamo še njegova dela Zajtrk prvakov (1973), Klavnica pet (1969), Mačja zibka (1963), Sirene s Titana (1959) in druge. V zgodbah tega ameriškega pisca nemškega rodu, trmastega človekoljuba z nekoliko socialističnimi (v filozofsko-ideološkem, ne političnem smislu) nazori o družbi, se razen poduka o relativnosti morale značilno prepletajo satirični motivi, blaga črna komedija in znanstvena fantastika; v svojih etičnih in verskih nazorih je pogosto dvoumen in nedoločen, a vselej liberalno, odločno protivojno usmerjen. Njegove bizarne pripovedi s preskakovanjem obdobij in alegoričnim potovanjem v času je verjetno težko uprizoriti in dejansko nobena dramatizacija ni bila posebej uspešna; Breakfast of Champions (1999) je neslavno pogorel, Slaughterhouse-Five (1972) in Harrison Bergeron (1995) pa sta požela le zmeren uspeh — vsaj med tistimi, ki niso strastni privrženci Vonnegutovih čudaških in slogovno ter tematsko fragmentiranih pripovedi.

This is the only story of mine whose moral I know. We are what we pretend to be, so we must be careful about what we pretend to be. —K. Vonnegut, Mother Night


V zgodbi, ki (me) s svojo nedorečeno dvoumnostjo nekoliko spominja na poznejše Clooneyjeve (in Soderberghove) Izpovedi nevarnega uma (2002), spremljamo ameriškega gledališkega pisca Howarda W. Campbella (Nick Nolte), živečega v Nemčiji pred 2. sv. vojno, ki se poroči s slavno nemško odrsko igralko Helgo (Sheryl Lee) ter domnevno postane simpatizer in privrženec vzpenjajoče se nacistične ideologije. V radijskih nastopih ima propagandne govore, kjer poveličuje arijsko raso in podpihuje antisemitizem. Nihče pa ne ve, da ga je agent ameriškega vojnega ministrstva (John Goodman) angažiral kot vohuna, ki med svojimi nacionalističnimi besedili v resnici javno pošilja Američanom šifrirana sporočila. Po vojni, kjer izgubi ljubljeno ženo, pade v nemilost obeh režimov in nazadnje podleže pravičniški ameriško-izraelski gonji proti nekdanjim pristašem Hitlerjeve ideologije.

All the ideas that I hold now, that make me unashamed of anything I have felt or done as a Nazi, come not from Hitler, not from Goebbels, not from Himmler, but from you.

Kot rečeno: poznavalcem Vonneguta (pisatelj osebno se kot cameo pojavi v zadnjih prizorih filma) bo nepristranska dvoumnost — zavita v slogovne motive farse in čudaške družbeno-politične satire — po vsej verjetnosti povšeči; kot tudi njegovi tragični, a nenavadno sočutni, nikoli patetični toni. Ni prav jasno, ali je bil Campbell res vohun (ali si je to zgolj domišljal) oz. ali je resnično verjel v rasistično demagogijo ali pa je na neki točki pozabil na svojo pravo identiteto in poslanstvo ter se do te mere vživel v zaigrano vlogo, da je za višje domoljubne cilje žrtvoval objektivnost lastnih etičnih meril. S šaljivim kontekstom in hudomušno karikirano ironičnostjo (ki nikoli ne zaide v odkrito grotesknost in absurd) sicer režiser Keith Gordon ne skopari, s čimer bržčas namiguje na Vonnegutov nazor, ki še samega sebe ne jemlje preresno. A vendarle: sporočilnost njegovega Mother Night (nalašč?) deluje zmedeno in nejasno, starajoči se junak pa omahljivo koleba med ljubeznijo do umrle žene in kakršno koli moralno opredelitvijo. Verjetno ga gre razumeti prav v smislu satirično zavitega Vonnegutovega svarila: nikar ne dovolimo, da nas (še tako hvalevredna) politična načela zapeljejo pregloboko v pretvarjanje in igranje pričakovane vloge, pri katerem oportunistično pozabimo na objektivno humanitarno zavest, saj bomo pri tem izgubili predvsem samega sebe.



I was deposited on to the streets of New York, restored to the mainstream of life. I took several steps down the sidewalk when something happened. It was not guilt that froze me; I had taught myself never to feel guilt. It wasn't the fear of death; I had taught myself to think of death as a friend. It was not the thought of being unloved that froze me; I had taught myself to do without love. What froze me was the fact that I had absolutely no reason to move in any direction.

Ni komentarjev:

Objavite komentar