20. apr. 2011

Sanctum (2011)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Začnimo spodbudno: šele drugi celovečerec avstralskega režiserja Alisterja Griersona (Kokoda) je kinematografsko in vizualno sijajen; če bi šlo za dokumentarec o vodno-plezalskem raziskovanju jame Esa'ala na Papui Novi Gvineji, posnet skozi leče digitalnih 3D kamer Fusion Camera System, posebej razvitih za Avatarja (2009), bi bilo že samo doživetje kristalno čistih modrih odtenkov in veličastnih podzemnih prostorov čudovita izkušnja. A čeprav so ga menda navdihnili resnični dogodki iz podviga scenarista Andrewa Wighta, ga imamo ob mnogih scenarističnih spodrsljajih težko za docela resno dokudramo; dočim se je ob snemalno tehniko 3D že marsikdo obregnil, češ da je ob temačni sliki nekakovostna (nemara zato, ker sta se režiser Grierson in snemalec Jules O'Loughlin šele učila nove metode) in v klavstrofobični zgodbi utesnjenih kadrov celo neupravičena. (Čeprav se zgodba vsaj prve četrt ure dogaja na prostem, med spektakularnim letalskim preletom in adrenalinskim spustom v brezno.) Kar pa zadeva Jamesa Camerona, ki je podpisan kot izvršni producent, ga Sanctum bežno ošvrkne le z drobnimi referencami, npr. miniaturnim robotskim plovilom Virgil, očitno poimenovanem po liku Eda Harrisa v Breznu (1989).



Motivi. Boj človeka z naravo, obujen nagon po preživetju in iskanje rešitve sredi nemogočih razmer, kjer v bitki s časom vzniknejo prvinski, nizkotni človeški goni. Solidno, dasiravno smo marsikaj videli že marsikje in bolje; fotografija in dinamika podvodnih prizorov (v celoti posnetih v studiih Roadshow v avstralskem Queenslandu) dobri, utečen dramaturški lok z zapletom in razpletom brez večjih presenečenj.

Drama. Arhetipska sprava med navidez surovim in ljudomrznim očetom (Richard Roxburgh) ter njegovim adolescentnim sinom (Rhys Wakefield), ki ne more in noče razumeti osebne nuje že davno odtujenega starša po lazenju v neraziskane luknje sveta; ter odgovornost sprejemanja težkih odločitev v tragičnih okoliščinah, ko gre za življenje in smrt. Dokaj prepričljivo, čeprav rahlo klišejsko.

Igralci. Razen vedno prepričljivega Avstralca Roxburgha (izkazal se je tudi kot režiser precej hvaljene drame Romulus, My Father) performansi variirajo od zmerno zadovoljivih (Rhys Wakefield, Dan Wyllie) do katastrofalno patetičnih (Ioan Gruffudd) in naravnost smešno zoprnih (Alice Parkinson). Porazno slab casting pripisujem neizkušenosti ustvarjalcev in je eden od dejavnikov, ki najbolj dotolčejo sicer razmeroma domišljeno premiso.

Scenarij. Poln stereotipnih in predvidljivih pripovednih niti, siloma čustvenih odzivov, neprepričljivih karakternih dejavnikov, klišejev o samožrtvovanju in odgovornosti lajšanja smrtnih muk ter groteskno empatičnih mašil, ki služijo končnemu enostranskemu moralnemu nauku o neomajnosti kot srži človeškosti.



Razen zunanje podobe gre omeniti še všečno kratko minutažo in dovolj fluiden tempo brez nepotrebnih zastojev in moralnih kontemplacij, ki sicer (prav zato) trpi za nekaterimi simptomi zgodbovne nekonsistentnosti in ob površni karakterizaciji likov ne ravno magnetične poistovetljivosti s komerkoli. Pod črto: za ogled na spodobnem domačem ekranu pretežno neškodljiv in vizualno bogat umotvor (zlasti pa ob ogledu v 3D na velikem platnu, kjer je opaziti, da film ni bil v to formo računalniško pretvorjen šele naknadno, tako kot denimo lanskoletni Clash of the Titans in še marsikaj drugega), ki pa sporočilno izzveni kmalu po ogledu.

1 komentar:

  1. Tega sem želel videti v kinu, a so me porazne kritike odvrnile od te zamisli. Zadostoval bo že kakovosten rip. Všeč mi je ta razlaga po sklopih: motivi-igralci-dama-scenarij.

    OdgovoriIzbriši