1. apr. 2011

Tri ♨ svečke

Malega travna, AD 2011

Jp, prav ste prebrali.™ Da to pomeni 3 leta seveda ni treba posebej poudarjati. Pač jebeno močno okrogla obletnica, mar ne. Huh, vesel sem dragi moji. Močno sem vesel. Povedano drugače, cifra katere me ni sramota, če pavšaliziram. Pa ne, ker bi bil strašen car in imel celih šest rednih bralcev (med njimi so moja mati, njena frizerka in en prileten sosed), ki se jim ljubi spremljati moje pronicljivo filmsko in siceršnje duhovičenje — marveč zato, ker pri tem početju vztrajam že tri leta ("Šele?" bi se režal marsikdo na slovenski blogosferi). Kakorkoli: kdo bi si mislil, da bo tako, ko sem aprila 2008 bolj za hec spisal svojo prvo (skozi današnje oči smešno argumentirano in sila površno) filmsko "oceno".
Filmski kritik postaneš tako, da na leto vidiš vsaj 500 filmov, da znaš pisati, da svoje recenzije že 10 let tako ali drugače objavljaš v raznih časopisih, da imaš svojo filmsko oddajo in da te začne ogromno ljudi tudi imenovati filmski kritik, saj resnično obvladaš in se spoznaš na filme. In kar je še bolj pomembno, dober filmski kritik ima svoje mnenje in ga ohrani tudi takrat, ko se vsi ostali z njim ne strinjajo. —Iztok (komentar)

Pravzaprav še vedno pišem predvsem za hec — za lastno veselje, slogovno poigravanje z maternim jezikom in sproščujočo pisunsko zabavo; dasiravno bi bil sprenevedava zadnjica, če bi se smešil s trditvijo, da mi je vseeno, ali me kdo bere ali ne. Bržčas noben blog ni sam sebi namen, zato sem kljub nepretenciozno zastavljenemu projektu (tako vsaj menim) odziva bralcev in sprejema blogerskih kolegov kar vesel.

In kako vneto sem pisal v zadnjem letu (ter pred tem)?

 OBJAVLJENO1. leto 2. leto 3. leto SKUPAJ 
 filmski vtisi117 115 95 327 
 glasba15 21 
 drugo14 13 32 
 SKUPAJ125 132 123 380 

V povprečju sem dotihmal napisal po en prispevek vsake tri dni oz. sem o filmih (v glavnem ameriški mainstream) pisal povprečno dvakrat na teden (največkrat obiskani prispevki so bojda bili The Ring, Bacek Jon, Black Swan, True Grit in The Godfather). To se mi zdi kar solidno. Sicer je bilo v primerjavi s prejšnim letom za spoznanje manj prav filmskih vtisov, a so ti praviloma (nekateri celo znatno) daljši od tistih starejših; predvsem pa upam, da so pomensko, slogovno in sporočilno kvalitetnejši. (Stare zapise vseeno puščam nespremenjene, kakršnikoli že so: kot opomnik samemu sebi. Glede na to, da povečini pišem o starejših filmih, so vsebinsko tako ali tako vselej aktualni.) Malce več je bilo zlasti glasbenega intermezza — za občasen premor od suhoparnih filmskih spisov in dolgočasnega besedičenja. Moja zvrst glasbe. ♫♪♬ Kot je že nekdo dejal: Sej vem, je sámo rokenrol, ma meni se dopade.



Sicer pa blog filmoljub povprečno obišče med 70 in 120 firbcev na dan (natančneje: v povprečju okrog 115 vseh obiskov oz. med 60 in 70 unikatnih obiskovalcev dnevno); strani bloga so si v zadnjem letu skupaj ogledali malo več kot 90.000-krat. Glede skupne številke pa ne zaupam povsem Googlovemu Analitiku, ali je prav preštel (oz. ali res loči večkratne bralce od unikatnih obiskovalcev ter korporativne proxy strežnike od spletnih forumskih kongregatov), pa saj tako ni pomembno. Bolj zanimivo se mi zdi, da me berejo tudi v ZDA, Nemčiji, Veliki Britaniji, Nizozemski, Finski, Italiji, Srbiji, Hrvaški in še kje. Svašta. Za to največ uporabljajo brskalnike Firefox (52%), Chrome (22%) ter Internet Explorer (17%) na operacijskih sistemih Windows (90%), Linux (5%) ter Mac (3%). Če koga zanima: sam gonim Firefox 3.6.15 na sistemu Linux Ubuntu 10.10 in slike urejam z odprtokodnim programom GIMP.


Če ima nekdo drugačen filmi okus za določen film še ne pomeni, da ne zna pisati recenzij. In vsak ima svoj stil, misliš, da je recenzija samo tisto, kar na veliko filozofira in se izogiba 'frajerskih' stavkov, Trapasto, res. Le poglej si Maltina in Eberta, oba sta recenzista, pa četudi eden napiše en stavek, drugi pa cel esej. Pač različni stili pisanja in različna mnenja o filmu. So what. —Iztok (komentar)

Naj še ὠ-tič ponovim: (zeh) ne pišem recenzij (ker nisem recenzist™) in tudi ne filmskih kritik (ker tega ne počnem poklicno ter oborožen s tozadevno ustrezno izobrazbo, bodisi formalno ali neformalno), temveč zgolj skromno in prosto po Prešernu paberkujem svoje vtise o nekaterih ogledanih filmih. Tudi si (v nasprotju s kom) ne domišljam, da sem nekakšen poznavalec samo zato, ker sem jih v življenju videl že 7,004.258 + √⅝³ (od tega večino več kot ¾-krat). Tudi avtisti s fotografskim spominom si zapomnijo neznansko količino informacij — le da jih ne razumejo v količkaj širšem kontekstu, ne znajo integrirati v smiselno celoto, pomensko interpretirati ter iz njih izluščiti smisla. Vse dni bolščati v zaslon s prstom na tipki  ▸▸  pa ni kakšen poseben dosežek. Večino filmov si še vedno ogledam na rednem televizijskem sporedu (med njimi redko katerega prvič); če se mi sploh ljubi in če imam čas.

Opomba. Če je širina zgornjega YouTube avdioposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

Skratka, jemljite me z rezervo (razen, če me že) in nikar ne skrbite, vse bo še v redu. Mnenja so tako ali tako kot ritne luknje: vsak ima svojo, vse druge pa mu smrdijo. Nič pametnejši nisem od kogarkoli, ki rad gleda filme in se jih trudi razumeti; pri čemer je to razumevanje seveda docela subjektivno. Nemara je celo vse, kar sem do zdaj napisal, pristransko, zgrešeno in trivialno, jaz pa neveden in nadut artfag butec — in naj bo ta samoironičnost izziv vsakomur k (bolj) strogemu in kritičnemu komentatorskemu feedbacku poslej.

Mimogrede, ob tem jubileju je bil blog deležen manjše aprilske stilske preobrazbe v naslovnici (ste opazili? kako pozorno), vsebina in koncept pa kajpak ostajata enaka. Po treh letih tudi še vedno uspešno premagujem neznosne skomine, da bi zajadral na Veliki f (oz. v Modro matrico, Socialno omrežje, Knjigo obrazov) ali na njegovega mlajšega ščebetajočega tekmeca (saj vem, osupljivo ažuren in trendovski sem); vendar mi res ni do tega, da bi z vsem svetom delil družinske slike počitnikovanja v Kanegri, izmenjeval vtise o vremenu in politiki ter javno oznanjal pojav bradavic v mednožju. Če torej kjerkoli drugje razen na tem mestu naletite na kakšnega "filmoljuba", tisto zagotovo nisem avtor tega bloga. (Komurkoli že je to mar.) Khm, khm. But fear not, young padawans — Humphrey, Audrey in Charlie so strumno na preži kot vedno in komur je do tega, lahko cineastična razpredanja filmoljuba spremlja še naprej (razen, če jih itak ne).

Ocena: nič posebnega  

13 komentarjev:

  1. Congrats! Kar pridno naprej!

    OdgovoriIzbriši
  2. Čestitam in upam, da nas boš še dolgo razvajal s svojimi prispevki.

    OdgovoriIzbriši
  3. Vse najboljše in upamo na še 10-krat toliko

    OdgovoriIzbriši
  4. Kul branje. Kr tko naprej. :D

    OdgovoriIzbriši
  5. fak gre leto hitro okoli, lanskega tovrstnega zapisa se spomnim, ko da bi ga bral včerej :S

    OdgovoriIzbriši
  6. Čestitke in strumno naprej!

    OdgovoriIzbriši
  7. Dragi huljo! Tudi midva proslavljava tvoj jubilej, pijeva pivo, kadiva in bereva Gartnerja. Si najin najljubši recenzist :), nad tvojo novo naslovnico pa sva naravnost navdušena. Na zdravje.

    OdgovoriIzbriši
  8. Hvala vsem. :)

    recenzist huljo

    OdgovoriIzbriši
  9. Čestitam ob jubileju. V veselje mi je prebirati tvoja paberkovanja in upam, da v tudi nadaljnje ostaneš dejaven in nabrit. ;)

    OdgovoriIzbriši
  10. "Filmski kritik postaneš tako, da na leto vidiš vsaj 500 filmov, da znaš pisati, da svoje recenzije že 10 let tako ali drugače objavljaš v raznih časopisih, da imaš svojo filmsko oddajo in da te začne ogromno ljudi tudi imenovati filmski kritik, saj resnično obvladaš in se spoznaš na filme..." - Iztok

    To je bedarija za bedarijo. "Filmski kritik postaneš, ko te začne ogromno ljudi tudi imenovati filmski kritik, saj resnično obvladaš in se spoznaš na filme" Tu sicer ni povsem jasna kavzalnost, ali najprej resnično obvladaš in te posledično "začne ogromno ljudi imenovati filmski kritik", predvsem pa je to argumentum ad populum, logična zabloda s sklicevanjem na množico. Večina nima vedno prav, prej nasprotno in končno, saj tudi ogromno ljudi pravi, da je Fredi Miler pevec in se s tem lahko tudi strinjamo, še vedno pa to ne pove nič o kakovosti petja. Ali analogno filmske kritike.

    Iztok, če bi bil ti dejansko filmski kritik oz., kot ti temu praviš, recenzist (btw, ali lahko še bolj zgovorno pokažeš, da nimaš pojma, kot če napačno poimenuješ lastno dejavnost?), bi kdaj objavil kak članek v specializiranih publikacijah tipa Ekran ali pa vsaj v kaki drugi resni publikaciji, ma magari portalu.

    Če bi bil ti dejansko filmski recenzent, bi te vabili na filmske festivale, bil bi član žirij na teh festivalih. Dvomim da si sploh že kdaj bil na kakem filmskem festivalu, kot povabljenec gotovo ne, razen če nimate v Polulah kakih lokalnih projekcij domače filmske produkcije.

    Predvsem pa, in princip velja za praktično vsa področja človekovega delovanja, filmski recenzent postaneš in se lahko kot tak označuješ takrat in šele takrat, ko te kot takega priznajo t.i. peers, torej tvoji kolegi, drugi recenzenti.

    Ti, dragi recenzist Iztok, si med resničnimi filmskimi kritiki v najboljšem primeru predmet posmeha, zvečine pa povsem irelevanten.

    Še nikoli nisem nikjer videl, da bi katerikoli noben filmski ustvarjalec ali kritik omenjal Iztoka Gartnerja, kaj šele da bi citiral kako kritiko ali se skliceval na recenzijo.

    Skratka, kar se filmske kritike tiče, si na podobnem nivoju kot glasbeno s svojo uspešnico Kje je moj ati? Manj kot wannabe oz. slabše kot wannabe, živeč v svetu zablode, da si resno upoštevan kritik, ne moreš pa pokazati enega članka v resni publikaciji, ene omembe v strokovni literaturi, ene resne omembe s strani resničnih filmskih kritikov, ene udeležbe na festivalu, ene udeležbe v žiriji česarkoli resnega v zvezi s filmom. Manj kot nič.

    Kot je zapisala gospodična v diplomski nalogi na temo filmske kritike v Sloveniji, ti si primer rumene filmske kritike, poenostavljeni povzetki vsebine brez ene izvirne misli, spisani v bornem stilu oz. povsem brez stila, če straniščnega humorja ne štejemo za stil, stalno z istimi pridevniki in osnovnošolskimi slovničnimi napakami.

    Nič hudega, tudi za tako kritiko je očitno prostor in publika, samo ne domišljaj si prosim in ne razlagaj na-glas, da si kakorkoli na kakršenkoli način v isti ligi, ker nisi niti v isti igri kot resna, razmišljujoča in primerno spisana slovenska filmska kritika, ki je na srečo ne manjka in kamor upravičeno sodi tudi nova generacija blog recenzentov.

    OdgovoriIzbriši
  11. Ohohoho... meni pa se zdijo 3 leta nadvse cenjeni jubilej, zato ob tej priložnosti na tem mestu puščam svoje pohvale, čestitke in pa tudi zahvalo, saj je tvoj blog eden izmed tistih, ki je tudi mene navdušil, da se poskusim v filmskem svetu blogerjev. Strumno in pogumno naprej ter obilo uspeha ti želim tako na filmskem kot tudi zasebnem področju ter hvala za vse filmske opise.

    OdgovoriIzbriši