30. maj 2011

The Brave One (2007)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Liberalna intelektualka, voditeljica razmišljujoče radijske oddaje (Jodie Foster), se skozi mučno obdobje okrevanja, žalovanja, fobij in tesnobe — potem ko so ju s prihodnjim možem (Naveen Andrews) v parku napadli in njega tudi ubili objestni nasilneži — spremeni v vigilantsko maščevalko, ki z novopridobljenim kalibrom 9 mm deli pravico na ulicah New Yorka. Mestni kriminalist, dodeljen njenemu primeru (Terrence Howard), tudi sam doživlja deziluzijo ob nemoči (ter nezainteresiranosti in nesposobnosti) organov pregona pri zatiranju kriminala; v dvomljivi moralni preobrazbi se bo nazadnje pridružil čustveno čedalje bolj distancirani ženski in njenemu doživljanju ultimativne pravičnosti.



Do tod priznani irski scenarist in režiser Neil Jordan (Mona Lisa, The Crying Game, Michael Collins, Breakfast on Pluto) vsebinsko in konceptualno ni prikazal absolutno ničesar, nad čimer se nismo naslajali (ali zgražali) že v sloviti kontroverzni moralki s Charlesom Bronsonom v sedemdesetih letih Death Wish (1974); ali pa v mnogih njegovih kolikor toliko spodobnih posnemovalcih, nekaterih nastalih celo istega leta kot tukaj priobčeni, denimo Death Sentence (2007) s Kevinom Baconom, ki podobno maščuje tragično smrt sina.

Tozadevno torej nič novega; a ker se Jordan v mnogih umotvorih pretanjeno in večplastno (razen s spolno identiteto protagonistov) poigrava s psihosocialno dimenzijo in predvsem političnim kontekstom, sem to skušal zaslediti tudi v njegovi Neustrašni. Jasno, da nas prav zato ne zasipa s cenenim najstniškim zadoščenjem ob smrti zlikovcev, igraje na note naših nižjih civilizacijskih gonov, in tudi ne dolgočasi s prikazom dvoumnosti osebne etike; bolj se posveča emotivni in intimno nazorski preobrazbi svoje junakinje ter nepovratnim posledicam njenih maščevalnih dejanj. Zdi se, da z njimi in skoznje premaguje zlasti lasten prvinski strah in prerašča prostodušno naivnost moralne zahodnjaške paradigme; kakor da bi sledila vnaprej začrtani in nujni poti, čeprav ji je že vnaprej jasno, da bo s tem zgolj izgubila še sebe. Paul Kersey (Charles Bronson) čez čas nenadejano začuti slast ob pobijanju zločincev (pri čemer nikoli ne naleti na prave storilce, ki so mu umorili ženo); medtem ko Erica Bain (Jodie Foster) otopi in se prepusti metamorfozi identitete, "postane nekdo drug, tujec v lastnem telesu". Je tako kot Travis Bickle v kultnem Taksistu (kjer v neki drugi vlogi seveda nastopi tudi tedaj 14-letna Jodie) to odraz družbene patologije, pomembno opredeljen s političnimi umazanijami ameriške vojaške administracije, ali predvsem simbol socialne nemoči posameznika, ki mu uradne institucije ponujajo lažen občutek varnosti v zameno za državljansko pokorščino?



Kakorkoli, film scenaristov Rodericka Taylorja in (njegovega sina) Bruca A. Taylorja ter Cynthie A. Mort me (kljub pozitivnim ocenam nekaterih ameriških kritikov) ni pretirano navdušil, če sem odkrit. Vizualizacija in zvočna kulisa sta sicer odlični in sijajno izražata negotovo tesnobnost in odtujenost junakinje; vedno zanimiva Fosterjeva in Howard pa prepričljiva in všečna, med njima je čutiti več kot le vzajemnost sočutja istomislečih (Jodie je zasebno sicer domnevno lezbijka ali biseksualka) — a zgodba ne prinaša česa pretresljivega niti v prenesenem in moralno-družbenem pomenu; razen tega se proti koncu čedalje bolj maje na trhlih dramaturških nogah in spregleda nekaj motečih nedoslednosti, ki prav gotovo ne prispevajo k njeni avtentičnosti.

1 komentar:

  1. Šmorn. Jodie Foster pa kar malo pogrešam ... Benetke septembra, imam že v planu.

    OdgovoriIzbriši