24. maj 2011

Conan the Barbarian (1982)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

What is best in life? —The open steppe, fleet horse, falcons at your wrist, and the wind in your hair. —Wrong! Conan! What is best in life? —To crush your enemies, see them driven before you, and to hear the lamentation of their women.

Če si filmoljub moškega spola, vsaj malce čislaš stripovske pripovedi ter so ti akcijade z avstrijskim gorostasom nabreklih bicepsov in redkozobih enovrstičnic načelno zabavne, potem je zelo veliko možnosti, da šteješ njegovega Barbara Conana iz davnega leta 1982 za enega najbolj kultnih tovrstnih hollywoodskih izdelkov sploh. Če nisi, pa ti lahko mirno zagotovim, da je kljub temu tako.



Ne le, da je lik barbarskega mišičnjaka iz fiktivne pradavne keltsko-mongolske dežele (osnovane na dokumentiranem izročilu indoevropskega ljudstva Kimerijcev, naseljenih med Kavkazom in Črnim morjem v 8. in 7. stol. pr.n.št.) po nekem hecnem naključju verjetno ena bolj posrečeno karakteriziranih filmskih figur nasploh — predvsem z robato redkobesednostjo, okornimi frazami z zgornještajerskim naglasom in občo komunikativno (ne)artikuliranostjo — temveč je z nezamenljivo telesno pojavnostjo (Ah-nold je celo nevarnejše prizore odigral sam, saj ni bilo kaskaderja, ki bi mu bil fizično vsaj približno podoben) tudi pomenljiva metafilmska paralela mladosti in življenja samega Guvernatorja: neznani mladenič, ki je (kot suženj) v daljni deželi in času odrastel v neuklonljivega mišičnjaka (Arnold je moral pred snemanjem prirediti in začasno omiliti svoje vaje iz bodibildinga, saj zaradi muskulature rok in trupa ni bil posebej spreten pri vihtenju meča) in je v neusmiljeni preizkušnji zoper močnejše in številnejše nasprotnike nazadnje z neomajno voljo postal "kralj od lastne roke".

Če katera, mu je bila prav ta vloga telesno dobesedno pisana na kožo; vsekakor pa je iz relativne anonimnosti (predtem je kot "Arnold Strong" posnel smešno akcijsko komedijo Herkul v New Yorku) sedemkratnega Mr. Olympia (zaporedoma v letih 1970—75 ter leta 1980) lansirala v panteon največjih self-made hollywoodskih zvezdnikov vseh časov. V naslednjih letih so tako sledili The Terminator (1984), Commando (1985), Predator (1987), The Running Man (1987), Red Heat (1988) in tako naprej — in The Schwarz se je za vekomaj zapisal v cineastično zgodovino.



S filmom, ohlapno nastalim po predlogi fiktivnih zgodb ameriškega šundovskega pisca Roberta E. Howarda (1906—1936) za fantazijski mesečnik Weird Tales, pa sta se tja vpisala tudi (so)scenarist Oliver Stone in režiser John Milius, ki sta svoje like zanimivo porazdelila med nekatere dotlej neznane (Sandahl Bergman, Gerry Lopez) in druge slavne glumače (James Earl Jones, Max von Sydow). Sanjska ekipa pod okriljem slovitega producenta Dina De Laurentiisa (1919—2010) in njegove hčere Raffaelle je za glasbeno ozadje sprva razmišljala o dolgoletnem sodelavcu Enniu Morriconeju (in celo o pop skladbah), a se je Millius bolj zavzemal za klasično orkestralno kuliso izpod peresa tedaj še ne povsem uveljavljenega grško-ameriškega skladatelja Basila Poledourisa (1945—2006). In rezultat? Eden najbolj veličastnih soundtrackov nasploh, ki spremlja skoraj vsako minuto vizualno, scenografsko in kostumografsko že tako bogatega filma; mnogi poznavalci ga štejejo za eno najboljših glasbenih spremljav, kdaj napisanih za kakšen celovečerec, zbiralci in ljubitelji pa ga ponosno uvrščajo v filmske kolekcije na domačih policah.

Between the time when the oceans drank Atlantis, and the rise of the sons of Aryas, there was an age undreamed of. And unto this, Conan, destined to wear the jeweled crown of Aquilonia upon a troubled brow. It is I, his chronicler, who alone can tell thee of his saga. Let me tell you of the days of high adventure!



Pri brezčasni zgodbi o zorenju, maščevanju in pravičnosti (razen zabavne Ah-noldove gestikulacije) najbolj cenim otipljivo pripovedno dimenzijo večnih legend, ki bolj kot stripovsko vizualnost in akcijsko komponento (veliko prizorov je v različnih inačicah filma izrezanih in okrnjenih) poudarja alegoričnost sijajno utelešenih arhetipskih motivov: mitološka pot samotnega "samurajskega" bojevnika (nazadnje me je tako prevzel Refnov Valhalla Rising), ki bolj kot božanstvom zaupa lastni moči in kovini v svoji dlani, manipulativnost in zavajanje s strani absolutističnih ideoloških (beri: političnih) kultov, nesmrtnost ljubezni in prijateljstva ter peza kraljevskega žezla, sredi bogastva in draguljev oblitega s krvjo. Conanovo viteško preizkušnjo osebno razumem nič manj kot nietzschejevsko parafrazo freudovske fantazije o vzorcu maskulinizacije in bajeslovne poti pravljičnega junaka skozi trnje do zvezd; lahko pa jo ima kdo tudi zgolj za fiktivno (beri: infantilno) fantazmagorijo k bojevništvu nagnjenega, prvobitnega moškega principa, me prav nič ne moti. Odkrito: film (mi) je še vedno zabaven, ne da bi zapadal v parodijo in farso (kljub humornih vložkom in Švarcijevem performansu), zvokovno in glasbeno navdušujoč, dramaturško dovolj suveren in vizualno sijajen; to pa je veliko več, kot ponudi marsikateri umotvor dandanes, in (po mojem skromnem mnenju) presega tudi nekatere podobne zahodnjaške projekte fantazijskega žanra bojevalščin v preteklosti, tipa The Beastmaster (1982), Highlander (1986), Willow (1988), DragonHeart (1996), Kull the Conqueror (1997), The 13th Warrior (1999) in podobnih.



There comes a time, thief, when the jewels cease to sparkle, when the gold loses its luster, when the throne room becomes a prison, and all that is left is a father's love for his child.

Njegova nadaljevanja (Conan the Destroyer, 1984) in derivati (Red Sonja, 1985) nikogar niso posebej prepričali; glede istoimenskega letošnjega rimejka (oz. nove adaptacije zgodbe) pa osebno tudi nimam najboljšega občutka. No ja, živi bili, pa videli. (Meh, kaj bi se sprenevedal s politično korektnostjo; vsaj sodeč po ustvarjalcih in produkciji že vnaprej vem, da bo to še en mlačen filmski popkorn. Če se motim, pa me na to vsekakor opomnite in mirno očitajte upokojensko sitnobo.)

Kar te ne ubije, te naredi močnejšega. —Friedrich Nietzsche

2 komentarja:

  1. K-U-L-T!!!

    Spomnim se kako sem kot mulec v nekih poznih za tista leta že neprimernih urah, na predhodniku POP TVja zapazil tole mojstrovino in ostal očaran vse do danes. Film z jajci in občutkom.

    OdgovoriIzbriši
  2. Legenda v vsakem primeru. Kot mulec sem ga neštetokrat pogledal, po prebranem se zaklinjam, da ga v kratkem še enkrat :D
    Se pa letošnjega izcedka tudi sam bojim, ampak sem pripravljen na presenečenje!

    OdgovoriIzbriši