12. maj 2011

Pitch Black (2000)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Kalifornijski scenarist in režiser David Twohy je po razmeroma izvirnih sci-fi umotvorih Timescape (1992) z Jeffom Danielsom ter The Arrival (1996) s Charliejem Sheenom pravo hollywoodsko terno zadel v tretje, z akcijskim trilerjem taistega žanra; s proračunom ne pretiranih 23 milijonov mu je kot nenadejana uspešnica (sleeper hit) v blagajne prinesel krepko več kot dvakratno vsoto in v igralsko stratosfero izstrelil globokozvočnega mišičnjaka Vina Diesla (Saving private Ryan, The Fast and the Furious, xXx).

They say most of your brain shuts down in cryo-sleep. All but the primitive side, the animal side. No wonder I'm still awake. Transporting me with civilians. Sounded like 40, 40-plus. Heard an Arab voice. Some hoodoo holy man, probably on his way to New Mecca. But what route? What route? I smelt a woman. Sweat, boots, tool belt, leather. Prospector type. Free settlers. And they only take the back roads. And here's my real problem. Mr. Johns... the blue-eyed devil. Planning on taking me back to slam... only this time he picked a ghost lane. A long time between stops. A long time for something to go wrong.



Saj ne, da je vloga od njega zahtevala kaj več kot mrko napenjanje bicepsov in občasno sarkastično testosteronsko enovrstičnico (dasiravno je sam opravil marsikatero telesno zahtevno kaskadersko karafeko); a kljub temu (ali pa prav zato) se mi še po drugem ali tretjem ogledu zdi ta nepretenciozni film nadvse soliden. Po knjižno-medijski franšizi The Chronicles of Riddick adaptirana zgodba spremlja skupino vesoljskih avtoprevoznikov in plačancev, med katerih tovorom je tudi nevarni jetnik Richard B. Riddick (Vinko Dizel) s kirurško prirejenim nočnim vidom; s plovilom se zaradi napake samodejnega krmiljenja ponesrečijo na oddaljenem puščavskem planetu, polnem živalskih okostij. Med raziskovanjem opustelih človeških postojank in zbiranjem potrebnih virov za rešitev naletijo na leteče in zobate živalske domorodce, prilagojene plenjenju v popolni temi — in kot nalašč se po 22 letih vesoljskemu zakotju prav tedaj spet obeta sončni mrk.

Pri Planetu teme mi je všeč raba barvnih fotografskih filtrov snemalca Davida Eggbyja; svetloba ni samo dramaturški element, okrog katerega je spletena prispodoba o univerzalnosti strahu pred temo, temveč tudi stilizirani dejavnik scenografije, ki prepričljivo ponazori fantazijsko okolje tujega sveta. (Osvežujoče je, da film ne izgublja časa z nepotrebnim razpletanjem ozadja in konteksta.) Kar presenetljivo je, kako malo znanstvenofantastičnih filmov je učinkovito uporabilo tako preprost vizualni pripomoček. Zanimivi so računalniški učinki pogleda skozi bleščeče Riddickove kiber-zenice in tisti iz zornega kota letečim kladvenicam podobnih zobatcev, ki v kadre vnašajo dodatno napetost in nelagodje. Sicer pa nič posebnega: običajno odštevanje življenj in bitka s časom med otepanjem (razmeroma izvirno predstavljene) favne tujega sveta, rivalstvo med zapornikom in njegovim (še okrutnejšim in brezkompromisnim) paznikom, pomenljivi namigi o religiji in osebni veri, dokaj šibka karakterizacija s standardnimi B-igralci (razen temnopoltega Keitha Davida) in precej površna premisa o tehtanju med vrednostjo življenja soljudi in nagonom po preživetju — ki bi v primeru boljše razčlenitve (pa tudi prepričljivejšega glumaškega performansa) sicer filmu lahko dala veliko večjo težo.



Because you do not believe in God does not mean God does not believe in you. —Think someone could spend half their life in a slam with a horse bit in their mouth and not believe? Think he could start out in some liquor store trash bin with an umbilical cord wrapped around his neck and not believe? Got it all wrong, holy man. I absolutely believe in God... And I absolutely hate the fucker.

Prvotna zgodba je (podobno kot v Rambovem primeru) predvidevala Vinkovo smrt (kar bi z motivom samožrtvovanja seveda bolje poudarilo sporočilnost prebujene človečnosti okorelega kriminalca), pa so jo producenti oportunistično priredili, da jim je omogočila sequel. Nadaljevanje franšize The Chronicles of Riddick (2004) je tako po vseh pričakovanjih bistveno slabše. Nič novega.

Ni komentarjev:

Objavite komentar