5. maj 2011

Schindler's List (1993)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●○

Celovečerni poklon žrtvam holokavsta, s katerim je Spielberg kar nekaj časa odlašal (ter režijo odkrito ponujal kolegom Romanu Polanskemu, Sydneyju Pollacku in Martinu Scorseseju) in v katerega sprva niti ni posebej verjel, mu je nazadnje (kot, ironično, njegov morda celo najboljši umotvor) prinesel več kot 60 filmskih odličij, med temi 7 oskarjev in prav toliko baft, številne nagrade kritikov in strokovne javnosti, 3 globuse, eddieja, grammyja in mnoge nominacije — ter večno cineastično slavo kot zgodovinsko in humanitarno eden najpomembnejših izdelkov sedme umetnosti.



They won't soon forget the name "Oskar Schindler" around here. "Oskar Schindler," they'll say, "everybody remembers him. He did something extraordinary. He did what no one else did. He came with nothing, a suitcase, and built a bankrupt company into a major manufactory. And left with a steamer trunk, two steamer trunks, of money. All the riches of the world."

Filmografske odlike Schindlerjevega seznama so nesporne: po vzoru italijanskega neorealizma in nemškega ekspresionizma — s premišljeno rabo svetlobe in sence, v opresivno brezčasni črno-beli tehniki (ter v presenetljivi meri prostoročno) posnet dokumentaristični prikaz nacističnega pogroma proti judovski skupnosti, opremljen z dramatično glasbo Johna Williamsa — je prinesel prvo sodelovanje ameriškega režiserja ter poljskega snemalca in direktorja fotografije Janusza Zygmunta Kamińskega; ta je posnel vse Spielbergove filme poslej (Saving Private Ryan, Minority Report, War of the Worlds, Munich, Indiana Jones and the Kingdom of the Crystal Skull in ostale). Tudi dramaturško, igralsko in zgodbovno (scenarij Stevena Zailliana je prirejen po knjigi avstrijskega pisca Thomasa Keneallyja Schindler's Ark, izdane leta 1982) mu ni mogoče očitati veliko: po resnični zgodbi o iznajdljivem nemškem poslovnežu in industrialcu Oskarju Schindlerju (1908—1974) posneta biografska dokudrama je navdihujoč dokument o požrtvovalnosti in človečnosti, ki presega meje ideološke indoktrinacije in uničevalnih socio-političnih režimov preteklosti (pa tudi sedanjosti), v katerem razen pomnika o židovskem genocidu zlahka najdemo tudi vselej aktualno prispodobo o trajni kolateralni škodi kulturno-etničnih obračunov in univerzalnosti tako človekovega sočutja kot tudi njegove zločeste destruktivnosti.



Ne bom dalje pleteničil, tudi vsebina je gotovo bolj ali manj znana; zato samo nekaj poudarkov in vtisov, ki so mi bili posebej všeč — oziroma so me mestoma tudi malce zmotili. Namreč, jasno (mi) je, zakaj je Spielberg okleval in s strahospoštovanjem (ter pod budnim očesom svetovne judovske skupnosti ter nekaterih vplivnih hollywoodskih producentov) dvomil o tem, ali je kinematografsko dovolj zrel za tako zgodbo; zdi se (mi), da res ni zmogel zajeti čisto vseh objektivnih pomenov, ki bi jih film o genocidu moral prikazati. Prvič, nacistična grozodejstva, spodbujena s tezo o arijski večvrednosti, so v enaki (ali še večji) meri občutili mnogi evropski narodi, ne le Judje. Saj razumem, zgodba govori o židovskem vprašanju; a zdi se mi, da nobenega zgodovinskega odseka ni mogoče oklestiti celostnega družbeno-političnega konteksta, ki bi mu dal enako verodostojen pečat kot monokromatska vizualizacija. Je film o vojnih tragedijah in množičnih pokolih bolj avtentičen, (samo zato) ker je črno-bel? Ne vem, a osebno so mi bolj pri srcu vsaj štirje, ki to niso: Jofféjev The Killing Fields (1984), Benignijev La vita è bella (1997), Georgeev Hotel Rwanda (2004), zlasti pa Polanskega The Pianist (2002).

Today will be remembered. Years from now the young will ask with wonder about this day. Today is history and you are part of it. Six hundred years ago when elsewhere they were footing the blame for the Black Death, Casimir the Great - so called - told the Jews they could come to Krakow. They came. They trundled their belongings into the city. They settled. They took hold. They prospered in business, science, education, the arts. With nothing they came and with nothing they flourished. For six centuries there has been a Jewish Krakow. By this evening those six centuries will be a rumor. They never happened. Today is history.



In drugič, Spielberg res ne more iz svoje peterpanovske kože naivnega otročaja, ki si v enostransko poenostavljeni perspektivi zatiska oči pred širšimi političnimi vzgibi in zavojevalskimi apetiti; tako kot pozneje v svojem Reševanju vojaka Ryana (1998) išče krivca predvsem v zlu posameznikov (kakor da so bili nemški vojaki ali celo vsi nacisti sadistični psihopati), ne pa (tudi) v zaslepljeni vdanosti spričo preračunljive manipulativnosti njihove politike ter imperialističnih motivov držav. Performans vedno odličnega Ralpha Fiennesa (kot poveljnika koncentracijskega taborišča Kraków-Płaszów, esesovskega stotnika Amona Götha) je sicer briljanten in sam po sebi zadosten razlog za ogled filma; ampak ali ni življenjsko verodostojen kontrast med službeno dolžnostjo in osebnimi etično-civilizacijskimi nazori stotnika Hosenfelda (Thomas Kretschmann) v Pianistu veliko bolj prepričljiv dokaz o zgrešenosti nacionalističnih idej in pravi razsežnosti vojnih strahot, kjer so cvetele osebnostne frustracije (nekaterih) posameznikov? Pa nočem zmanjševati pomena zgodovinskih grozot ali banalizirati trpljenja judovske skupnosti med drugo svetovno vojno — pravim samo, da spreten filmski ustvarjalec oriše ozadje in kontekst svojega sporočila; potem pa pusti občinstvu, da si ustvari dokončen vtis. Ganljivi prizor, kjer Władysław Szpilman (Adrien Brody) v porušeni vili Hosenfeldu zaigra na klavir (Chopinovo Balado št. 1 v g-molu, op. 23), se mi zdi veliko bolj katarzičen (ter eden najbolj razsvetljujočih filmskih prizorov nasploh) kot sloviti rdeči plašček Spielbergove deklice na ulicah geta v Krakovu (pozneje ga vnovič pokaže na kupu izkopanih trupel); edini barvni prizor v osrednjem delu filma, s katerim režiser subjektivizira protagonistovo izkušnjo in moralno dilemo (Schindler kot priča pokola v judovskem getu prvič doživi spreobrnjenje), žrtvam pa s simbolično rdečo barvo nadene obraz in identiteto. Malce me je zmotil tudi pretirano sentimentalen konec, ki pa filmu celokupno ne zmanjšuje vrednosti; kdor se poistoveti z vprašanjem judovske vojne kalvarije (ker je, denimo, tudi sam židovskega rodu ali pripadnik judaizma), mu bo celotno izkustvo nedvomno bližje.

Kdor reši eno življenje, reši ves svet. —Talmud

No ja, vse zgoraj našteto seveda utegne biti zgolj moja osebna preferenca in kaprica. Spielbergov dobre tri ure trajajoči ep o trpljenju zatiranih je (kljub pomislekom o premočrtnosti in enoplastnosti) veličastna filmska izkušnja in obvezen ogled za vsakogar, ki v sedmi umetnosti išče predvsem streznitveni opomnik za svetovni nazor, obče socio-politično stanje duha in kritiko paradigme družbene sedanjosti.

Ni komentarjev:

Objavite komentar