29. maj 2011

Swordfish (2001)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Ameriški režiser Dominic Sena resda nikoli ni skušal narediti vtisa, kako bo snemal intelektualistične eksistencialne drame za zahtevnejše cineaste: celovečerni prvenec Kalifornia (1993) s psihopatskim rdečevratnikom Bradom Pittom mu je uspel razmeroma solidno, a ga je z dirkaškim Gone in Sixty Seconds (2000) ter s Cagavim Nikolajem jelo zanašati v plehko stran hollywoodske avtoceste, do postajališča s šitburgerji pa je ves pobruhan nazadnje pridirjal s srednjeveško akcijsko-čarovniško debilščino Season of the Witch (2011). No, nekje vmes je s formulaično klišejskim pristopom (kot navadno) svoj umotvor naphal z zvezdniško glumaško zasedbo in z akcijsko-hekersko streljačino Operacija Mečarica zadovoljil malone vse segmente filmskega občinstva. Ne verjamete?


John Travolta je Gabriel, super uspešni terorist, ki dejansko sploh ni terorist, marveč patriot, ki mora igrati terorista, da bi bil lahko dober patriot. [...] Prav imate, Travolta je žepna inačica Osame bin Ladna, le da ni psihopat, marveč genij. [...] Tako je, Travolta je patriot, ki bo denar porabil za boj proti terorizmu, če bo zaradi tega pač moral ubiti nekaj nedolžnih ljudi, pa ga ne briga. [...] Tak je naš Gabriel, zelo karizmatični in odpičeni madman, ki živi razkošno, sklepa pakte s senatorji (postarani Sam Shepard), se loteva terorističnih akcij in kljub temu dela za dobrobit Amerike. Film, ki nam pokaže, da med teroristom in junakom dejansko ni razlike. —Iztok

Heteroseksualnemu moškemu delu občinstva so tako namenjene zizike čokoladne gazele Halle Berry (poleg siceršnjega honorarja dveh milijonov zelencev je kot motivacijo zanje dobila še žepnino dodatnega pol milijona). Nad posebnimi učinki navdušeni cine-geeki lahko občudujejo posrečeno bullet-time eksplozijo v enem začetnih prizorov, pri katerem se kamera suče okrog prizorišča razdejanja in pomika skozi zidove stavb. Iz ženskega dela publike bo mokre vzdihe izvabil tetovirani kriminalni "super-heker" Hugh Jackman, z brisačko okrog mišičastih ledij nabijajoč žogice za golf s strehe svojega razpadajočega bivalnika; dočim bo gejevski del gledalstva vznemiril zločinski veleum John Travolta z brezhibno pričesko, negovanim videzom, trendovskimi oblačili modnih znamk ter ultra cool & sleek obnašanjem. Latentneže, potlačena nagnjenja kompenzirajoč s pretepaškimi tendencami in nogometom, bo z angleškim naglasom iz zgodbovnega ozadja občasno vzradostil dežurni slaboritnik Vinnie Jones (ki mu je scenarist Skip Woods sicer pozabil nameniti vsaj kakšen kolikor toliko artikuliran stavek, če naj bi bil že videti grozeče); manj inteligentne osnovnošolce pa preganjanje z avtomobili med streljaško akcijo in prenašanje avtobusov s tovornimi helikopterji med nebotičniki. Težje hendikepirani gojenci Zavoda za otroke s posebnimi potrebami se bodo verjetno sila navduševali nad prikazom "računalniškega vdiranja" v zavarovane bančne strežnike pomembnih državnih ustanov izza požarnih zidov. (Zavoljo večjega realizma bi se režiser lahko zgledoval denimo po začetniškem tečaju Excela na univerzi za tretje življenjsko obdobje, bi bil bistveno verodostojnejši.) Sem koga pozabil? Saj res, vse druge — ki kljub peresno lahki premisi in puhlemu konceptu od tovrstnih filmov vendarle pričakujejo vsaj kanček humorne satiričnosti ali ironično enovrstičniškega zabavljaštva ali kakšno hudomušno referenco ali ... kaj jaz vem, recimo kaj, česar nismo videli že v neštetih popkornovskih zmazkih, vključno z ridikuloznim razpletom in naravnost poneumljajoče stereotipnim epilogom. Skušam se spomniti, kaj je dejansko bilo res vredno ogleda, pa mi (razen Hallejinih brhkih hribčkov) pri najboljši volji ne pride na misel nič pametnega.

You know what the problem with Hollywood is? They make shit. Unbelievable, unremarkable shit. Now I'm not some grungy wannabe filmmaker that's searching for existentialism through a haze of bong smoke or something. No, it's easy to pick apart bad acting, short-sighted directing, and a purely moronic stringing together of words that many of the studios term as "prose". No, I'm talking about the lack of realism.

2 komentarja:

  1. Za to neumnost so porabili 102 milijona $.
    Lep screenshot BTW :)
    Lepo povzame najpomembnejše adute naslovnega umotvora, vsaj kar zadeva moško publiko.

    OdgovoriIzbriši
  2. Drži, zaslužili pa so 147 milijonov, kar je verjetno premalo za upravičiti sequel. Še dobro. ;P

    OdgovoriIzbriši