16. maj 2011

Weird Science (1985)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Saj ne, da bi čutil posebno potrebo pisati o random ass najstniški komediji iz osemdesetih brez repa in glave — in ki je bolj kot zgodbovno zaokroženi in duhoviti komični farsi (kar bi z nekoliko več truda lahko bila) podobna naključno izbranemu videospotu A-ha, Wham ali Spandau Ballet s smešnimi zapleti in nepovezanimi plesno-zabavljaško-koreografskimi vložki — a ker se ne spomnim, kdaj sem nazadnje to storil, bo tudi ta priložnost pravšnja.



Weird Science je eden od obeh umotvorov iz časa disko hitov in bundesliga pričesk, ki sta zaslovela (predvsem) zato, ker se v njiju kot idealizirani lik sanjske seksualne ikone pojavi manekenka in fotomodel Kelly LeBrock (prvi je komedija The Woman in Red, kjer je leto poprej zmešala glavo Genu Wilderju). Filma nedavno preminulega scenarista in režiserja lahkotnih generacijskih brat-pack komedij Johna Hughesa (The Breakfast Club, Pretty in Pink, Home Alone, Beethoven) se je navzel poseben, v določenih krogih malone kulten status (pozneje je zaplodil celo istoimenski sitcom, ki pa ni požel vidnejšega uspeha) — čeprav je danes (kljub znatnemu finančnemu uspehu) težko ugotoviti, zakaj. Komedija zmešnjav o najboljših prijateljih Garyju in Wyattu (Anthony Michael Hall, Ilan Mitchell-Smith), nerodnih srednješolskih piflarjih, ki s pomočjo računalnika digitalno ustvarita idealno dekle, je obešenjaška satira o utelešenju značilnih najstniških frustracij in mokrih fantazij — saj veste, spolnih avantur in zabave željna lepotica, maščevanje zatiralskemu starejšemu bratu (Bill Paxton) in nesramnim šolskim nasilnežem (Robert Rusler, Robert Downey Jr.), zoperstavljenje podli motoristični tolpi (Michael Berryman, Vernon Wells) in sploh junačenje pred nežnejšim spolom — le da premore bolj malo elementov zaokrožene in kolikor toliko smiselne filmske celote z artikulirano sporočilnostjo. Razen mlačnega scenarija in performansov neizkušene glumaške zasedbe, ki so mestoma videti nespretno improvizirani (to pa je redko umestno), filmu umanjka tudi pristnega humorja ter (vsaj) zabavnih referenc, ki bi ga bolj zanesljivo umestili med pravoverne parodije. Še najzanimivejša sta simpatično zoprni Paxton (ki se še dolgo zatem ni znebil bebastih likov) in mlečnozobi Downey Jr. v eni svojih najzgodnejših vlog, Wells v nekakšni karikaturi samega sebe iz drugega dela Pobesnelega Maxa (maščevalni motorist Wez z rdečo irokezo) in mutantski grdobec Berryman (The Hills Have Eyes, One Flew Over the Cuckoo's Nest) v nekakšnem kr'neki-kdo-ve-čem — če seveda odštejemo fukabilno čutno lepoto Kelly, od katere pa je v politično korektnih osemdesetih zaman pričakovati (vsaj) malce bolj nazorno razgaljeno predstavo, če že igralsko ni vredna omembe.



Vem, da gre na filme vselej gledati z relativno časovno distanco in skozi socialno-(pop)kulturno prizmo časa, v katerem so nastali. A vseeno, tukaj priobčeni me ob še tako nostalgični prizanesljivosti ni pretirano pritegnil. Kar pa zadeva letnico 1985, je tole seznam (veliko) bolj posrečenih filmov taistega letnika: Back to the Future, The Goonies, Brazil, Commando, The Color Purple, Ran, Rambo II, Legend, Rocky IV, The Return of the Living Dead, Mask, Out of Africa, St. Elmo's Fire, A View to a Kill, Witness, A Room with a View, Pale Rider, Ladyhawke, Mad Max III, Day of the Dead, Idi i smotri, Re-Animator, After Hours, Silverado, Spies Like Us, Enemy Mine, The Jewel of the Nile, pa še kaj bi se našlo.

1 komentar: