18. jun. 2011

Adventureland (2009)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

If one of the rings lands on one of the red bottles, they win a giant-ass panda. —That is a giant-ass panda. —Yeah, it's the best prize in the park. And that's because this game is un-winnable. Observe. I'll drop a ring from 3 inches away. —So nobody ever wins? —If someone wins a giant-ass panda on your watch, you should just go home because you're fired, okay? So, the object of the game is to knock the hat off the dummy with a softball, except, as you'll see, half the hats are glued on. —Really? —Yeah. I mean, we pay little Malaysian kids 10 cents a day to make these toys, we can't just give them away.

Ko naletiš na duhovit, zabaven in prisrčen (ameriški) film z inteligentnimi dialogi in pristno poistovetljivimi protagonisti, gladko tekočo zgodbo brez kakršnihkoli prežvečenih klišejev in zoprne, predvidljivo sprenevedave družbenopolitične korektnosti (tako značilne za čezlužnike), kjer noben lik ni plitev, dolgočasno stereotipen in enodimenzionalen, kjer pripoved ne zavija v vnaprej znane smeri in ne žali inteligence gledalstva s plehkim moraliziranjem, za nameček pa med sijajno glasbeno podlago postreže še s pristnim vzdušjem osemdesetih let in nalezljivo nostalgičnostjo nekega odseka zgodbe o odraščanju — potem ti tak film pač mora biti všeč. Ni res?



Ampak, da se razumemo: prejšnji film newyorškega scenarista in režiserja Grega Mottole, Superbad (2007), se mi še zdaleč ni zdel tako posrečen. (Sorči.) Čeravno je med zvezde izstrelil mlade Jonaha Hilla, Michaela Cero, Christopherja Mintz-Plasseja in še koga, se mi je z dokaj premočrtno dramaturgijo in pretiravanjem z glumaško improvizacijo zdel bolj neumna straniščno-pijanska farsa kakor inteligentna komedija. (Nemara pa se z zgodami in nezgodami debilnih ameriških najstnikov nisem mogel tako zelo poistovetiti, kaj pa vem. Ali pa bi si ga moral ogledati še enkrat.)

K sreči je romantično-komična drama Adventureland bistveno drugačen umotvor in (me) s svežim pristopom, naravnimi performansi in vsakdanje življenjskimi motivi spominja na nekatere nizkoprofilne in nizkoproračunske (običajno neodvisne) filme s podobno avtentično karakterizacijo likov — denimo Garden State (2004), Little Miss Sunshine (2006), Juno (2007), Away We Go (2009), The Kids Are All Right (2010) in drugi mladostniški cineastični biseri, ki prav tako ne podcenjujejo percepcije (ter inteligence) občinstva.

What are you majoring in? —Russian literature and Slavic languages. —Oh wow, that's pretty interesting. What career track is that? —Cabby, hot dog vendor, marijuana delivery guy. The world is my oyster.



Zgodba je razmeroma preprosta: leta 1987 si je po dokončanem kolidžu (ob nenadnem poslabšanju socialnega statusa staršev, potem ko oče izgubi službo) namesto predvidenega potepanja po Evropi mladi James Brennan (Jesse Eisenberg) prisiljen poiskati poletno zaposlitev — in študentsko delo v zabaviščnem parku je edino primerno njegovim (nikakršnim) kvalifikacijam. Med tamkajšnjimi zaposlenimi spozna pestro skupino sila različnih ljudi, med njimi tudi čedno in brihtno Em (Kristen Stewart), v katero se skoraj takoj zaljubi. Vendar ima težavna in iz premožne disfunkcionalne družine (po smrti matere) izhajajoča mladenka marsikatero skrivnost; po drugi strani pa tudi nabriti, iskreni in idealistični James ni tako zelo naiven, kot se včasih zdi. Skozi vzajemno zorenje in preizkušanje odkritosti bosta ugotavljala, ali lahko simpatija med njima preraste v zrelo in trajno ljubezen (ki bo zagotavljala tudi sexual intercourse, bi rekel James).

Kot rečeno: najbolj všečna (mi) je večplastnost likov. Eisenberg je odličen in čeprav v večini prihodnjih filmov bolj ali manj klonira lik nerodnega poštenjaka in nerda (npr. Zombieland, ki je že z naslovom in s končnim obračunom nedvoumna referenca na tukaj opisanega), je ljubezenski lunapark močno pospešil njegovo kariero (dasiravno smo ga predtem videli že v Roger Dodger, The Squid and the Whale, The Hunting Party in še kje); a prisrčnemu geeku ne manjka masla na glavi in je tudi sam krvav pod kožo. Simpatična Kristen Stewart pride do polnega izraza in dokaže, da je vampirska franšiza za (manj inteligentne) emo najstnice Somrak močno pod njenimi igralskimi zmožnostmi. Njuna interakcija in pretanjen prikaz naraščajočih čustev med njima sta izjemna in celo krajevni frajer ter lažn(iv)i glasbenik Ryan Reynolds ni še en klišejski zoprnež, prav nasprotno; njegov lik na neki način vzbuja celo sočutje in pomilovanje. Zanesljiva spremljevalna zasedba v sijajni karakterizaciji prinaša živopisano kopico čudakov, inteligentnih cinikov, tragičnih in simpatij vzbujajočih figur — prav vsi so zanimivi, življenjski, prijetno tridimenzionalni in prepričljivi liki. Zgodbo o ljubezenskih in družinskih vezeh okvirja pomenljiva prispodoba zabaviščnega parka kot arhetipski simbol trhlega pročelja nategunske kapitalistične paradigme in puhloglavega potrošništva nasproti globljim, bogatejšim in žlahtnejšim življenjskim vrednotam.



You know, the song is called "Satellite of Love", the Lou Reed song. You said "Shed A Light On Love", but it's "Satellite". —Yeah, I know. It's Satellite Of Love. —Yeah, it's like Skylab. —Yeah, I know, it's... Yeah, it's called Satellite Of Love. —Yeah. —Take care of yourself, Brennan. —Yeah, you, too.

Priznam, če je pripoved podložena z dobro glasbo, sem takoj pečen; sploh, če so to legendarni Lou Reed in drugi muzikontarji iz osemdesetih. A kaj sploh še razpredam: film je povečini naletel na izjemno pozitivne odzive (čeprav mu moremo mestoma očitati tudi kakšno nedoslednost ali manjši lapsus) in tudi osebno ne poznam skoraj nikogar, ki mu ne bi bil všeč. Pa kolega Pauc (in verjetno še kdo) je o njem pisal že zdavnaj. Zato samo še prijazno priporočilo, po možnosti za romantični ogled v dvoje. Film bo zagotovo všeč obema, to vam zagotavljam; v nasprotnem primeru vam osebno povrnem denar. (yeah right)

Ni komentarjev:

Objavite komentar