12. jun. 2011

Chopper (2000)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

What about those poor bloody academics, those college graduates, battling their guts out to write some airy-fairy piece of exaggerated artwork? And here's a bloke, sitting in a cell, who can't spell, and he's written a best-seller. It's sold two hundred and fifty thousand copies. And it's still selling. And he's writing another one. And I can't even spell. I'm semi-bloody-illiterate.

Aussieja hrvaškega rodu Erika Banadinovića — nekolikanj bolj znan je kot Eric Bana — sem menda prvikrat opazil v dinamični Scottovi novodobni vojaščini Black Hawk Down (2001), kjer nonšalantno navrže tisto poanto o srži in motivih bojevanja, ko naj bi šlo "zgolj za tovariša ob tebi". Čeprav so mu nekateri poznejši projekti á la Petersenova Troja (2004) vse prej kot v ponos in ga tudi sicer nimam ravno za shakespearskega glumača, mi je njegova prezenca zanimiva in gledljiva; sem bržčas eden redkih filmoljubov, ki mu je bila prva Leejeva adaptacija istoimenskega stripa Hulk (2003) razmeroma všeč (k čemur resda prispeva levji delež tudi Jenny C.), dočim se mi je zdel v odličnem Spielbergovem Munichu (2005) še boljši in celo za masko romulanskega kapitana Nera v novem Starem Dreku (2009) je kar posrečen. A če bi že hoteli iskati njegovo najbolj prepričljivo, doživeto (in verjetno celo najbolje) odigrano vlogo doslej, bi se morali ozreti prav k na prelomu tisočletja posnetem biopicu o enem najbolj zloglasnih (nekdanjih) jetnikov dežele Tam doli in kontroverznem avtorju mnogih knjižnih uspešnic Marku Brandonu "Chopperju" Readu. Prav gotovo pa je to film, ki je Bano povzdignil med vidnejše hollywoodske glumače in močno pospešil njegovo kariero; že leto pozneje je namreč s svojim performansom navdušil starega mačka Ridleyja.

Why would I shoot a bloke, BANG, then drive him to the bloody car and wizz him off to the hospital at a hundred miles an hour? It defeats the purpose of having shot him in the first place.

Resnični Mark B. Read je sam predlagal Bano (ki ga je bil bojda opazil v nanizanki Full Frontal) za upodobitev sebe in avstralski igralec se je za vlogo temeljito pripravil; do potankosti je naštudiral obnašanje in pojavnost razvpitega "Rezalca" in (z marljivim goltanjem hamburgerjev in sirovega bureka) načrtno pridobil obilno telesno težo. Namen avtentične preobrazbe je bil vsekakor dosežen, saj je sicer vitki Bana komajda prepoznaven, videti je kot kakšen zavaljeni Ericov brat; obrazno dlačevje, svinčeni prednji zobje in pristno izdelane tetovaže (za razliko od večine filmskih, ki so pretemne in preveč dovršene) zaokrožijo sliko prostodušno okorelega morilca rahlih živcev, sila nepredvidljivih odzivov in bizarno sprevržene čustvenosti, močno nagnjenega k sadizmu, pretiravanju in laganju (ter mučenju in streljanju bližnjih "prijateljev"), čigar razlage preteklih dogodkov (ki jim očitno še sam iskreno verjame) so vselej pripovedni preplet dejanskega ter popolnoma izmišljenega in olepšanega.

Odkrito povem, da (mi) je film zanimiv predvsem zaradi glavnega igralca. (In neznansko simpatične avstralske govorice.) Zgodba že na začetku pojasni, da ne gre za standardni življenjepis, temveč za fiktivno interpretacijo nekaterih dogodkov in oseb — in nisem prepričan, ako mi je časovno nedoločen odsek s preskakovanjem obdobij docela povšeči, bržčas bi bila bolj premočrtna biografija v nekaterih vidikih bolj učinkovita. (Denimo pri prikazu mladosti in vpliva očeta, ki so Chopperja zaznamovali in se jim zgodba povečini izogne.) Zanimivo pa je, kako novozelandski scenarist in režiser Andrew Dominik (The Assassination of Jesse James by the Coward Robert Ford) nasilje prikazuje brez pretirane morbidne fascinacije s krvavimi podrobnostmi; ter vizualizacija nasploh, ki se razen posrečenih svetlobnih prijemov (denimo v sterilnih prizorih strogo varovanega oddelka zapora, kjer je Read preživel celih 16 let) poslužuje nekaterih preprostih, a dramaturško umestnih in strateško uporabljenih guy-ritchiejevskih trikov kamere z različnimi snemalnimi hitrostmi in koti. Dramatične in surove dogodke po tarantinovsko razbremenjuje s komičnimi aspekti in nepričakovanimi domislicami, zaradi katerih je osrednji prota(anta)gonist še bolj mesen in v vsej svoji nenavadnosti človeško otipljiv.



Rekel bi, da je visceralni in brutalno prvinski Chopper skorajda obvezen ogled za vse ljubitelj(ic)e Erica Bane in navdušence nad avstralsko kinematografijo vobče; za vse druge pa prepričljiv oris fascinantnega življenja in predvsem osebnosti resnične zločinske figure, ki je celo izven meja svoje domovine očitno prerasla domala v pop-ikono. (Nazadnje sem bil nad takim etično dvoumnim likom podobno navdušen pri avtobiografskem romanu nekdanjega mafijskega hitmana Johna Kidnerja CRIMALDI, Morilec po naročilu, izšel je pri CZ leta 1980. Močno priporočam.)

I'm just a bloody normal bloke. A normal bloke who likes a bit of torture.

p.s. Če kolega Sadako morda to bere in ugiba, ali me je za ta prispevek navdihnil s svojim zapisom 7 ekstremnih kilogramskih preobrazb za filmsko vlogo: da.

3 komentarji:

  1. Proud as hell :happy:

    Bi pa dodal, da ne vem a sem smao jaz gledal neko verzijo, ki je mela precej temačno fotografijo al je nasploh film posnet v takem stilu? Vsekakor ni mi odgovarjalo.

    ps. Filmoljub a bi bil tako prijazen pa mi zaupal svoj mail, da bova lažje kakšno rekla? Mojega najdeš na blogu.

    OdgovoriIzbriši
  2. Že nekaj let je minilo odkar sem ga videl, Bana se je res odlično odrezal. Še vedno imam v spominu prizor v baru, ko Erik predstavi svoje adute naključni dami :) in njegovo napol blazno obrazno mimiko ...

    @ sadako

    Ja, film je kar temen.

    OdgovoriIzbriši
  3. Precej dober film! Čeprav mi Banov Erik ni kdove kako ljub igralec, pa me je tu prepričal.

    OdgovoriIzbriši