27. jun. 2011

Dylan Dog: Dead of Night (2011)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●○○○○○○○○

Motil sem se pri (najmanj) dveh stvareh: prvič, menil sem, da so stripovsko-filmske franšize zadnje dekade dosegle dno s tovrstnima garjavima izbljuvkoma Ghost Rider (2007) ter Jonah Hex (2010) (no prav, dodajmo še skrpucala tipa X-Men Origins: Wolverine, Daredevil in Elektra, pa še kakšnega, a saj me razumete); in drugič, mislil sem, da je Keanu "Whoa" Reeves najbolj brezizrazno glumaško bukovo poleno, kar jih je sproduciral Hollywood.

A gremo po vrsti. Tole je premišljeno in natančno sestavljen seznam stvari, ki so skupne kultnemu risanemu izdelku Tiziana Sclavija (ki je sicer najbolj priljubljen in najbolje prodajan strip v Italiji vseh časov, mimogrede) in celovečernemu umotvoru režiserja Najstniških mutantskih nindža želvic (2007) Kevina Munroeja:

— naslov



Odkrito rečeno, še sarkazma za zabavljaško kritičnost mi je zmanjkalo, saj sem kot ljubitelj slavnega detektiva nočnih mor preveč razpizden, da bi se trudil količkaj artikulirati svoje mnenje. Pa sem se kajpak (tudi tokrat) pripravil in vnaprej preveril ocene, odzive kritikov in občinstva ter natolcevanja uporabnikov spletnih forumov; a sem kljub karseda nizkim merilom in ništrcu pričakovanj od vsega hudega ob ogledu nazadnje pobruhal na zofi spečo soprogo in psa. Celovečerec Dylan Dog: Dead of Night je, milo rečeno, eden najbolj zaudarjajočih filmskih iztrebkov, posnetih po kakšnem stripu. Berem, da se scenarista Thomas Dean Donnelly in Joshua Oppenheimer ter drugi ustvarjalci post-festum vlečejo iz dreka poraznih kritik (in posledičnega blagajniškega poloma), češ da so se pri zgodbi bolj bežno navdihovali kakor neposredno adaptirali sloviti Sclavijev strip. No shit, Sherlocks. Zakaj pa, denimo, potem tak naslov in ime osrednjega protagonista? Sploh glede na to, da je slednji nekakšen neprepričljivo staromoden zasebni detektiv v ameriškem New Orleansu (in ne na londonskem naslovu Craven Road št. 7 z vreščečim zvoncem), da ni ne duha ne sluha ne namiga ne referenc (razen docela neumestne fotografije) o duhovitem Dylanovem pomočniku Grouchu, dobrodušnem inšpektorju Blochu ali večnem sovragu dr. Xabarasu — kaj šele, da bi film postregel z alegorično surrealističnim vzdušjem legendarnega stripa in njegovo nezgrešljivo kritično komponento, ki s satirično ostjo meri predvsem na dehumanizacijo in grozote sodobne urbane družbe.



Munroejev film je do skrajnosti amerikanizirana in bastardizirana različica istoimenskega stripa (in mu dela veliko sramoto), očitno prirejena za publiko (naj)manj inteligentnih in povsem nezahtevnih čezlužnikov, starih med 7 in 11 let. Videti je kot tretjerazredna inačica poljubne epizode Izganjalke vampirjev Buffy (1997—2003) oz. plehka in razvodenela mešanica utrinkov iz predstavnikov žanra vampirijad/zombijad oz. franšiz Blade, Constantine, Underworld, Twilight in še česa. Zgodba je za nepoznavalce Dylana Doga nepovezana in nerazumljiva, za tiste druge pa naravnost žaljiva: iskanje okultnega artefakta, ki naj bi priklical starodavnega demona Beliala, ne bi moglo biti bolj klišejsko (motiv, skupaj s prizorom "mučenja" krvosesa s sončno svetlobo, pa izposojen iz prvega dela Rezila), pretepi z nemrtvimi stvori (njihova gumijasta maska je boleče ridikulozna), volkodlaki in krvosesi bi bili težko bolj patetični, stereotipno šaljivi zombijevski sidekick lik (celo trapasto baretko so mu dali, če bi nemara koga premalo spominjal na podobno neduhovitega Shio LaBeoufa kot Constantinovega asistenta) pa težko bolj zoprn in nadležen. Peter Stormare s svojim že predvidljivim, smešno histeričnim overactingom kaže, da je očitno mimogrede prišel zgolj unovčit ček za igralski honorar; dočim je v primerjavi s sterilnim in plastičnim pretepajoče-streljajočim Brandonom "Supermož-se-vrne" Routhom (da o praznosti in lesenosti vseh drugih likov niti ne govorim) celo Keanu z obema glumaškima izrazoma, ki ju premore (t.j. z dvignjenimi ter s spuščenimi obrvmi), nič manj kot shakespearski igralski genij. Režijska nespretnost, popolni manko karakterizacije (in s tem poistovetljivosti), obupna koreografija borilnih prizorov ter ceneni posebni učinki, huronsko dramaturško dolgočasje in puhli nizkoproračunski videz nikakor ne popravijo celokupno nadvse zanikrnega vtisa.


Sem bil pa začuden, da je film tako hitro izginil iz kinodvoran in postal eno največjih finančnih razočaranj letošnjega leta. Pa tudi kritiki niso bili kaj dosti prizanesljivi, če se ne motim. [...] Prav zato mi je čudno, da je bil budžet le 20 milijončkov in da niso v glavno vlogo dobili kakšnega bolj znanega igralca, magari Nicolasa Cagea ali Keanuja Reevesa, jebemti. —Iztok

Ljubitelji Dylana Doga zdaj najbrž že vedo, kako bom zaključil ta spis: raje si oglejte neskončno boljšo komično grotesko Dellamorte Dellamore oz. Cemetery Man (1994). Roko na srce, sicer ni huda cineastična mojstrovina, a je zabavna in do tega trenutka edina kolikor toliko verna adaptacija predloge sijajnega Sclavijevega stripa — in razen prelestne Anne Falchi se v njem kot Dylanov vzporedni ego Francesco Dellamorte pojavi Rupert Everett, ki je detektivu nočnih mor sploh nadel obraz in stas. (Saj to veste, kajne?) Nekje sem prebral, da je celo mojster Martin Scorsese Soavijev umotvor nekoč oklical za "enega najboljših italijanskih filmov devetdesetih let".

What's the plan? —No plan. Just bigger guns.

3 komentarji:

  1. Da_punišer27. 06. 11 10:07

    Dobro napisano, DD je bil popolnoma amerikaniziran in to je tudi mene razpizdilo, človek v filmu je bil nek badass,ki me je vse bolj spominjal na karakterja Mel Gibsona v Lethal Weapon . Saj je na čase kakšen DD moment a to je to. Raje bi imel, če se film nebi imenoval Dylan Dog. Je pa res, da je cemetery man še najbljižje dobremu DD filmu :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Ko se bodo spravili delat filmsko verzijo Sandmana dam odpoved in grem nekam, kjer ni elektrike.(ok, razen če jo bo delal McKean, i'll give it a benefit of a doubt, than...)

    OdgovoriIzbriši