29. jun. 2011

Insidious (2010)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Rojaka iz avstralskega Melbourna Leigh Whannell in James Wan sta se spoznala na filmski šoli prestižnega Kraljevega inštituta za tehnologijo dežele Tam doli; njuno prijateljstvo in skupno filmsko ustvarjanje je porodilo danes med privrženci žanra kultno franšizo Saw (Wan je režiral prvi del, pri naslednjih pa je bil v koži producenta); pozneje sta sodelovala še pri maščevalščini s Kevinom Baconom Death Sentence (2007), kjer pa se izjemoma Whannell pojavi zgolj v manjši igralski vlogi. Scenaristično-režiserski dvojec nato vnovič združi moči pri nadvse solidni novoklasični grozljivki Dead Silence (2007), kjer fanta dokažeta dober posluh in smisel za žanrske prvine stare šole: namesto z gravžem in s krvjo strašita s srhljivim vzdušjem, bizarnimi liki, (strašljivimi lutkami,) nelagodno grotesknostjo in freudovskimi arhetipi, kinematografsko pa z mučno utesnjenostjo širokih kotov, mračnih snemalnih filtrov in kožo ježečih pritajenih zvokov. Vse to — in še z nekoliko manjšim poudarkom na učinku -BU!- ter že dodobra utečenih vizualnih prijemih (podprtih s posebnimi učinki) — znova udejanjita pri nadnaravni grozljivki Insidious; in znova dokažeta, kako je mogoče z razmeroma majhnimi sredstvi doseči odličen rezultat. S smešnim proračunom 1,5 milijona je film samo do tega trenutka globalno pridelal kar 80 milijonov; torej je s prihodki krepko več kot 50-kratno povrnil stroške produkcije. Sicer pa — če že govorimo o tem — tole je (po izračunu spletnega portala www.the-numbers.com) trenutna lestvica desetih globalno najbolj dobičkonosnih filmov vseh časov (v smislu razmerja med vložkom in zaslužkom — in ne v smislu absolutnega profita, kjer prednjači Avatar, za njim pluje Titanic, potem tretji del Gospodarja prstanov in tako naprej):

naslov filmaproračunprihodekfaktor
Paranormal Activity15,000196,681,656655,505 %
Mad Max200,00099,750,00024,837 %
Super Size Me65,00029,529,36822,615 %
The Blair Witch Project600,000248,300,00020,592 %
El Mariachi7,0002,041,92814,485 %
Night of the Living Dead114,00030,000,00013,058 %
Rocky1,000,000225,000,00011,150 %
Halloween325,00070,000,00010,669 %
American Graffiti777,000140,000,0008,909 %

Eden od producentov Insidiousa (ang. 'zahrbten', 'izdajalski', 'zavraten') je tudi režiser izraelskega rodu Oren Peli, avtor dobičkarskega rekorderja Paranormalno (2007); in morda je imel kaj besede tudi pri nastajanju tukaj priobčenega, saj je mogoče zaznati nekatere podobnosti z njegovim nizkoproračuncem o nadnaravnih nočnih pojavih, kot tudi z žanrsko in vsebinsko (pa tudi blagajniško) njemu podobnim The Last Exorcism (2010). Sicer pa gre vzporedno z navdušenjem za poklon filmom stare šole Wanu in Whannellu tudi edina večja zamera pri njunem umotvoru: da namreč ne prinaša česa huronsko izvirnega in dramaturško nepredvidljivega, temveč je videti bolj kot pripovedna zlepljenka nekaterih kultnih slikosukov iz preteklosti. Razen obeh zgoraj omenjenih so najočitnejše reference sloviti Hooperjev (in Spielbergov) Poltergeist (1982), Friedkinov Izganjalec hudiča (1973) in še mnoge paranormalne srhljivščine, ki z obsedenostjo otroka ali njegovo psihosomatsko izgnanostjo v vzporedne (namišljene) svetove prinašajo prispodobo družinske disfunkcionalnosti, absentizma in patologije — z morbidno alegoričnimi elementi Kubrickovega Shininga (1980), vse skupaj ovito v groteskno obešenjaški simbolizem Raimijevega Drag Me to Hell (2009), gotsko vzdušje kultne klasike Dead of Night (1945) in izkrivljenost Lyncheve serije Twin Peaks (1990). Mešanica motivov, ki pa kot celota deluje zaokroženo in dovolj prepričljivo.

Skratka: ko starejši sin od treh otrok zakoncev s problematično preteklostjo (Rose Byrne, Patrick Wilson) kmalu po preselitvi v novo hišo pade v nepojasnjeno komo, se po odpovedi uradne medicine obupana starša zatečeta po pomoč k spiritistki (Lin Shaye). Izkušena prevodnica sveta duhov jima pove, da ne gre za prekletstvo hiše, marveč je težava v njunem sinu. Deček ima namreč sposobnost nesnovnega sanjskega zunajtelesnega premikanja, ki ga je nekoč po nesreči odpeljalo predaleč v Onstranstvo. Težav pa s tem pojasnilom ni konec; v resnici namreč ne gre za naključje, temveč posebno zmožnost astralne projekcije, ki jo je bil nasledil od svojega očeta. Bo ta lahko rešil sina, preden si ga prisvojijo zlohotne sile — in predvsem, ali bo lahko odtujeni oče tudi sebe rešil grozljive skrivnosti, ki ga preganja še iz otroštva?

Film je bolj srhljivka kakor standardna grozljivka, je dobro posnet (z bizarno glasbo) in vizualno stavi predvsem na naraščajočo napetost, atmosferičnost ter tesnobno neoprijemljivost. Zmotile so me nekatere čudaške zgodbovne nedoslednosti, nepojasnjenosti in nedorečenosti, preveliko zanašanje na (razmeroma premočrtno zastavljen) končni zasuk (Whannell in Wan imata očitno nekakšno fobijo do strašljivih figur nemrtvih stark, ali kaj) in učinek -BU!- ter nekateri stereotipni prijemi prikaza obsedenosti z demoni, ki smo jih videli v preveč filmih, da bi še koga prenesetili. Kljub temu gre — sploh pri poplavi rimejkov in neštetih derivatov — za soliden izdelek, ki ga v času poletnih kislih kumaric mirne vesti priporočam (vsaj) ljubiteljem žanra.

8 komentarjev:

  1. mene nikakor ni prepričal


    bilo je veliko smeha in nič groze


    vedno znova upam, da bom tokrat pa "res" naletel na dobro grozljivko in vedno znova sem razočaran :S

    OdgovoriIzbriši
  2. No ja, 100-odstotno prepričal tudi mene ni, me je pa zmerno zabaval. Sicer pa je skrajni čas, da znižaš kriterije. ^_^

    OdgovoriIzbriši
  3. O temle sicer berem in poslušam same zmerne hvale in bo enkrat verjetno prišel na krožnik. Gojim pa dokaj nizka pričakovanja, če sem lahko pošten. Me pa še vedno navduši dobiček, ki ga je pridelal prvi paranormalno. res velik poklon!

    OdgovoriIzbriši
  4. Meni pa eden redkih (če ne edini) zadnjih let, ki me je kar nekajkrat stresel. ja, ta seansa je bila na hipe smešna, celo over-the-top karikaturna, ampak je imela svoj šarm (tisti, pocani, a toliko bolj pristen). Vsaj nadaljevanje ni bilo takšno, kot je obetal začetek...

    OdgovoriIzbriši
  5. Se strinjam, drugi del filma in razplet nista taka, kakor obeta dober nastavek zgodbe in s parimi nedoslednostmi in štrlečimi klišeji pustita (vsaj meni) malce grenak priokus. Ampak med vsemi šiti v tem žanru je ta res za spoznanje nad povprečjem.

    OdgovoriIzbriši
  6. tam, ko je redface brusil svoje kremplje je potem samo še manjkalo, da bi začela igrati eye of the tiger muzika in bi postavili ring, kjer bi se foter in redface stepla mano-a-mano

    OdgovoriIzbriši
  7. Zmotilo me je pomanjkanje konteksta: saj ni treba vsega pojasniti "for dummies", ampak če že uporabiš neki lik, potem vsaj okvirno namigni, kaj je njegova vloga in namen - razen vzbujanja nelagodja s svojo freudovsko grotesknostjo.

    - S P O I L E R !! -

    Recimo, zakaj in od kod prav starka s pajčolanom in skrivnostni deček in tista čudaška družina, in zakaj so eni duhovi umrlih, drugi pa alegorični zverinski demoni (saj jaz si lahko predstavljam, zakaj, ampak zgodba tega nikoli ne pove) in zakaj jih Josheva mati (Barbara Hershey) lahko vidi (okej, očitno ima tudi ona neke nadnaravne sposobnosti in jih je Josh od nje podedoval) in kdo je mož v črnem, ki skozi stene otroške sobe (zanimivo, skozi vrata pa ne more!) napade Renai in pozneje Josha pred rdečimi vrati (je nekakšen varuh pred vrati sveta mrtvih?) in zakaj ima en sin Lambertovih to sposobnost, drugi pa je docela normalen (če že govorijo o tem, da je zadeva dedna) itd. itd. ...? Saj pravim, nedoslednosti in slepe ulice vendarle zmotijo, če jih je preveč.

    OdgovoriIzbriši
  8. Evo pogledal in tako kot vedno pri filmih Jamesa Wana me je tudi tokrat najbolj zadovoljiv konec. Neizprosen, brutalen in antihollywoodski. Naježil sem se. Rispekt.

    Sicer ma pa za moj okus malček preveč BU! efektov.

    Sem pa imel celoten film občutek, da gledam nekakšno mešanico med Paranormal Activity (snemalne lokacije so mi bile neverjetno podobne) in Dead Silence (kamera in mejkup).

    Solidno.

    OdgovoriIzbriši