24. jun. 2011

Lock, Stock and Two
Smoking Barrels (1998)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Right. Let's sort the buyers from the spyers, the needy from the greedy, and those who trust me from the ones who don't, because if you can't see value here today, you're not up here shopping. You're up here shoplifting. You see these goods? Never seen daylight, moonlight, Israelite. Fanny by the gaslight. Take a bag, c'mon take a bag. I took a bag home last night. Cost me a lot more than ten pound, I can tell you. Anyone like jewelry? Look at that one there. Handmade in Italy, hand-stolen in Stepney. It's as long as my arm. I wish it was as long as something else. Don't think because these boxes are sealed up, they're empty. The only man who sells empty boxes is the undertaker, and by the look of some of you lot today, I'd make more money with me measuring tape.



Mladi londonski scenarist in režiser Guy Ritchie, ki je leta 1998 udaril na sceno z odbito črnohumorno akcijsko (double)heist gangsterijado Morilci, tatovi in dve nabiti šibrovki, pravi, da je za zgodbo in njeno underground zakulisje dobil navdih pri novejši kriminalni klasiki Črni petek za gangsterje (1980) škotskega režiserja Johna Mackenzieja (z Bobom Hoskinsom in Helen Mirren, med drugimi) — in res se mu z referencami in liki (denimo zloglasnim Harryjem "Sekiro" igralca P. H. Moriartyja) kar nekajkrat vljudno pokloni. Razen tega ga lahko z obešenjaškim (a vendarle prepoznavno angleškim) humorjem, polnim sarkastičnih dovtipov in absurdnih alanfordovskih likov (zanimivo naključje: igralec Alan Ford je tukaj v vlogi pripovedovalca in prijatelja očeta enega glavnih likov, že v naslednjem Ritchiejevem umotvoru pa se izkaže kot srhljivi gangsterski šef "Brick Top") mirno okličemo za "britanskega Tarantina". Dodajmo še briljantno karakterizacijo nepopisno zanimivih, artikulirano čudaških likov, dinamično in do konca navdušujoče fuidno zgodbo, kopico nepredvidljivih preobratov in pretresov, huronsko cinične dialoge in značilno ritchiejevsko vizualizacijo z nenavadnimi snemalnimi koti in hitrostmi kamere (progresivni slow-motion), udejanjeno skozi patinirane sivo-rjave filtre — pa je menda že bolj jasno, zakaj je film neodvisne produkcije (SKA films) naletel na histerično pozitivne odzive in se kojci umestil med novodobne kulte.



Razen tega je iz anonimnosti med igralske big kahune izstrelil predvsem Jasona Stathama, Jasona Flemynga in nekdanjega nogometnega pretepača Vinnieja Jonesa (v malce manjši meri še marsikoga drugega), Ritchieju pa široko odprl vrata v globalno filmsko industrijo. Drži pa, da je že pred svojim celovečernim prvencem filmske in medijske magnate (z manjšo pomočjo večkratnega sodelavca, producenta Matthewa Vaughna, srečni bastard je sicer mož Claudie Schiffer) navdušil s kratkometražno kriminalko The Hard Case (1995) — zlasti izvršnega producenta Stinka (pojavi se tudi v stranski vlogi lastnika bara, Eddyjevega očeta) in njegovo soprogo Trudie Styler, ki sta poslej Angležu jedla iz roke: na neki after-party zabavi s koktajli sta ga celo seznanila z Madonno. Vse ostalo je (zdaj že pretekla) zgodovina.

What is that? —That's Gloria. —I know that's Gloria. What's that? —Fertiliser. —You went out six hours ago to buy a money counter. You come back with a semi-conscious Gloria and a bag of fertiliser. Alarm bells are ringing, Willie. —We need fertiliser, Winston. —Mhm. We also need a money counter. This money's gotta be out by Thursday. I'm buggered if I'm gonna count it. If you do have to buy sodding fertiliser, could you be a little more subtle? —What do you mean? —We grow copious amounts of ganja, yeah? —Yeah. —And you're carrying a wasted girl and a bag of fertiliser. You don't look your average horti-fucking-culturalist. That's what I mean, Willie.



Zgodba o štirih roparskih malopridnežih iz londonskega East Enda (Jason Flemyng, Dexter Fletcher, Nick Moran, Jason Statham), ki morajo v enem tednu zbrati pol milijona funtov, potem ko se eden od njih po vnaprej prirejeni igri pokra zadolži pri lokalnem gangsterju in kralju pornografije Harryju "Sekiri" Lonsdalu (P. H. Moriarty), je malone ponarodela; kot tudi zabavne prigode zakajenih pridelovalcev indijske konoplje in njihovega delodajalca, lokalnega gangsterja Roryja "Razbijalca" (Vas Blackwood), butastega tihotapca in preprodajalca umetnin Nicka "Grka" (Stephen Marcus), zastrašujoče hladnokrvnega izterjevalca v usnju "Velikega" Chrisa (Vinnie Jones) in njegovega sina "Malega" Chrisa — do tolpe prepirljivih zlikovcev pod vodstvom naivnega nasilneža Diamond "Doga" (Frank Harper) ter dveh skrajno nesposobnih tatov starin Garyja in Deana (oz. "Kennyja in Kennyja"), ki po metodi on-a-need-to-know-basis upokojenim bogatašem kradeta po naročilu Harryjevega pomagača Barryja "Krstnika" (nekdanji resnični prvak v boksu z golimi pestmi Lenny "The Guv’nor" McLean je za rakom umrl še pred koncem post-produkcije in mu je film posvečen). Danes legendarne aforizme nenehno razbremenjujejo aspekti črne komedije, spremlja sijajen eklektični soundtrack, nenavadni scenaristični prijemi (npr. angleški podnapisi med robatim londonskim slengom) zaokrožujejo fascinantne figure kriminalnega podzemlja, nasilje je povečini zgolj nakazano in nikoli eksplicitno ponazorjeno, dinamika dogajanja pa nepopustljiva do sila posrečenega in humorno nedorečenega konca.



And they're armed. —What was that? Armed? What d'you mean, armed? Armed with what? —Bad breath, colourful language, feather duster? What do you think they'll be armed with? Guns, you tit! —You never said anything about guns. A minute ago, this was the safest job in the world. Now it's turning into a bad day in Bosnia!

Kinematografsko in pripovedno je Ritchieja nemara navdihnil tudi temačni stilizem evropske satire (morda leto prej posneti Kounenov Dobermann in podobni ekscesi). Naletel je na pozitiven sprejem občinstva in kritiške srenje (film je prejel nominaciji za bafto in sierro ter druga odličja) in že dve leti pozneje je v ameriški koprodukciji postregel z nič manj posrečeno črnokomično kriminalko Pljuni in jo stisni (2000) — po tistem pa se je Ritchiejev edinstveni slog umiril in ustvarjalni zagon nekoliko unesel; posnel je še sila zabavna Rokenrolerja (2008) in Sherlocka Holmesa (2009) in oba sta nadvse gledljiva, a vseeno se (mi) zdi, da je ostal Lock, Stock and Two Smoking Barrels njegov edini in pr(a)vi cineastični paradni konj.

3 komentarji:

  1. Simbol 90ih! Izjemen film, škoda da mi je zadnjič ušel :(

    OdgovoriIzbriši
  2. Ja, dobra oznaka, eden simbolov 90-ih let. Sem pa skoraj prepričan, da ga imaš tudi na kakšnem digitalnem mediju, četudi ti je na TVju ušel. :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Imam, seveda imam! Ampak včasih paše kaj takole spontano ujeti in pogledati. :)

    OdgovoriIzbriši