18. jul. 2011

300 (2006)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Naj namesto običajnega uvoda — v upanju, da Jan G. kmalu spet prime za blogersko pero, ter nespretno prikrivajoč dejstvo, kakšna pisunska lenoba sem — citiram cineastičnega kolega, ki je o tem zanimivem filmu razglabljal že zdavnaj, njegovo ugotovitev pa v nadaljevanju uporabim za iztočnico.

Zack Snyder, režiser tega bombastičnega, na pol digitalnega zgodovinskega spektakla o začetku grško-perzijskih vojn, se sporni historični interpretaciji, s kakršno se je namerno ali nenamerno bavil Gibsonov Apokalipto, preudarno ogne, 300 namreč neposredno ne temelji na antični bitki pri Termopilah, pač pa adaptira istoimenski strip Franka Millerja, ta pa, ironično, bazira na filmu 300 Špartancev, ki ga je leta 1962 posnel Rudolph Maté. Snyderjev 300 je potemtakem predelana predelava predelave, pa vendar mu drastičnih odklonov od zgodovinskih dejstev ne moremo očitati, zakaj njegova upodobitev variira le v okviru osebnega tolmačenja dogodkov in umetniške subjektivizacije, slednja pa izdelku pravzaprav daje pravo draž. —mr X film


No man, Persian or Greek, no man threatens a messenger! —You bring the crowns and heads of conquered kings to my city steps. You insult my queen. You threaten my people with slavery and death! Oh, I've chosen my words carefully, Persian. Perhaps you should have done the same! —This is blasphemy! This is madness! —Madness? THIS ... IS ... SPARTA !!

A še pred tem hiter oris zgodbe (stripa in filma), ki je bržčas dovolj znana. Kljub strahoviti številčni premoči in izrecni prepovedi modrecev v času verskega praznika Karneia (dodatno potencirani v političnem oportunizmu skorumpiranih mestnih veljakov, ki mimo nevarnosti spopada iščejo lastne poti do vladavine in bogastva) se špartanski kralj Leonid (Gerard Butler) v spremstvu tristotih najbolj neustrašnih vojščakov odloči zoperstaviti invaziji perzijskega vojaškega tirana Kserksesa (Rodrigo Santoro). V sloviti bitki pri Termopilah združijo moči z arkadijskimi svobodnjaki in strateško izkoristijo ozek prelaz v kamnito sotesko, kjer nasprotnikova masa nima večje taktične prednosti. V ultimativnem žrtovanju in po sramotni izdaji njihovega rojaka se izkaže neomajnost svobodnega človekovega duha, plemenitost junaških maloštevilnih, ki so se upali upreti neprimerno močnejšemu sovragu ter lojalnost vrednotam, ki presegajo (univerzalne) dvoumne družbeno-politične in zakonsko institucionalizirane zapovedi.
Tristo pogumnih, mišičastih, naoljenih in divjih moških. [...] Troja je bila ogrevanje, 300 pa je šov, da se reče. Šov, ob katerem bo prišlo tudi nunam in najbolj frigidnim ženskam. Hudiča, šov, ob katerem bo prišlo tudi moškim. Prav vsi bojevniki so namreč lepi, vroči, telesno dovršeni in vedno brez majice. Taki, da bi jih lahko postavili na oder in jim prižgali seksi glasbeno spremljavo. —Iztok



Če za hip pustimo ob strani mokre vzdihe latentnih gejev recenzistov™ in topoumno najstniško fascinacijo nad hiperstilizirano fetišizacijo moškosti (mišice so, podobno kot vse drugo v tem filmu, seveda digitalno retuširane in računalniško poudarjene) — kaj je tisto, kar film v resnici prinaša ljubitelju sedme umetnosti? Prvič: razen prizanesljivosti ob kričeči nedoslednosti in borni karakterizaciji (že tako enodimenzionalnih likov) ogled zahteva razjasnitev dileme med historično avtentičnostjo in umetniško interpretacijo razdvojenega gledalca. Po premisleku sem se odločil, da gre tisto prvo komponentno — vsaj, če želiš ob umotvoru uživati — povsem zanemariti. Če še malce bolj radikalno povzamem kolegove ugotovitve v uvodu: ako jemljemo 300 kot kakršenkoli posnetek zgodovinskih dejstev, film neslavno propade po celi črti. Razumeti ga gre (skoraj izključno) kot ekranizacijo istoimenskega stripa — pravzaprav presenetljivo verno, do sličice natančno (vključno s prikazom krvi, grotesknimi spakami in alegoričnostjo moralnega poduka); kar skušamo očitati filmu, gre potemtakem očitati stripu. Ker, kar zadeva vizualizacijo in dramaturško priredbo Millerjeve grafične predloge, se mi zdi 300 briljanten in gre mestoma še korak dlje v smeri, ki jo je začrtal kultni Sin City (taistega stripovskega avtorja), dasiravno ga kot celota (po mojem) nikakor in v ničemer ne prekaša. Snyder je mojster pripovedne in fotografske stilizacije; to je v nadaljevanju dokazal s svojimi sijajno kompleksnimi, večpomenskimi Varuhi (2009), a je pozneje žal spet naredil korak nazaj, vsaj kar zadeva vsebinsko plat, s hiperdinamično steampunkovsko-gotsko fantazijo Prikriti udarec (2011).

There will be no glory in your sacrifice. I will erase even the memory of Sparta from the histories! Every piece of Greek parchment shall be burned. Every Greek historian, and every scribe shall have their eyes pulled out, and their tongues cut from their mouths. Why, uttering the very name of Sparta, or Leonidas, will be punishable by death! The world will never know you existed at all! —The world will know that free men stood against a tyrant, that few stood against many, and before this battle was over, even a god-king can bleed.



Da ne zaidem predaleč. Drugič: kar pri tukajšnjem projektu najbolj cenim, je sijajna vizualizacija mitološke pripovedne dimenzije — tisto, o čemer sem razpredal pri Petersenovi Troji (2004) in Leterrierovem Spopadu titanov (2010). Filmografski realizem pri tem odpade, to smo že ugotovili, saj prinaša za današnje čase ridikulozno patetičnost; strip je tisti medij, ki s svojo mistično omehčano neotipljivostjo (oz. s snemalnimi filtri in CGI postprodukcijo fotografije pred modrim zaslonom pri filmu) najbolje ponazori nesnovnost mitov in njihovih protagonistov — torej (arhe)tipizirano utelešenje moralnih načel in civilizacijske kolektivne nadzavesti. Je v tem smislu prepričljiv? Meni se je že zdel. (Verjetno pa še komu, saj je s proračunom 65 milijonov pridelal več kot sedemkratno vsoto in se je kljub sprva zadržanim filmskim kritikam uvrstil med omembe vredne novodobne popkulturne spomenike.)

2 komentarja:

  1. No, lepa hvala, da dviguješ promet na mojem pajčevinastem blogu. Bom v kratkem kaj novega nakracal, obljubim.

    Glede samega filma pa moram reči, da ga tudi po krepki časovni distanci še vedno nosim v dobrem spominu. Nemalokrat se namreč primeri, da ti je te sorte konstrukt sprva po godu, kasneje pa se kanček sramuješ pretiranega navdušenja nad njim. Se mi zdi, da je Zack Snyder v tej hiperstilizirani kreaciji zadel žebljiček na glavico, medtem ko me kasnejši Varuhi niso docela prepričali. Kako je s Prikritim udarcem, ne vem, ker ga še nisem videl, a kot berem, obeti prav dobri niso.

    OdgovoriIzbriši
  2. O Prikritem udarcu bi prav rad slišal tvoje mnenje (po možnosti neobremenjeno z vsemi - tudi mojimi - dosedanjimi vtisi o njem); glede časovne distance pa si hote ali nehote ugotovil, zakaj večinoma pišem o starejših filmih: njihova "uležanost" po mojem bistveno pripomore k objektivnosti in širši zavesti o njihovi absolutni vrednosti. Film se namreč po mojem "naredi" in dozori sčasoma.

    OdgovoriIzbriši