28. jul. 2011

The Adjustment Bureau (2011)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Spet lenobno zamujam s filmom, ki sta ga med drugimi omenjala že PaucStadt in Goodfella; a zaradi pomenljive premise se mi zdi vsaj bežne omembe vreden in ne glede na to, da se z obema blogerskima kolegoma pri končnem vtisu bolj ali manj strinjam, bom navrgel še nekaj lastnih misli.

Scenarist in režiser George Nolfi se opira na kratko zgodbo Philipa K. Dicka Adjustment Team, leta 1954 objavljeno v reviji Orbit Science Fiction; njena osrednja tema je religiozno-filozofska dilema (posebej aktualna v judovsko-krščanskem izročilu) o večnem tehtanju med svobodno voljo posameznika in (od "boga") vnaprej začrtano usodo ter smernicami, ki mu jih je nujno, "usojeno" slediti. Zgodba značilno odseva etična in družbeno-politična literarna vprašanja, s katerimi se je večkrat ubadal Dick, ko je pisal o monopolizaciji vladavine avtoritarnih režimov, (pod vplivom halucinogenov) spremenjenih stanjih zavesti in (predestinirane) ujetosti postmodernega človeka v spone novodobne korporativistične paradigme — najznačilneje zajeta v njegovih zgodbah, po katerih so nastali sci-fi filmi kot Blade Runner (1982), Total Recall (1990), Minority Report (2002), A Scanner Darkly (2006), Next (2007) in drugi. Z implikacijami razmerij med svobodno voljo (oz. naključji in nepredvidljivimi slučaji) ter premočrtno usojenostjo (in paradoksi samoizpolnjujočih napovedi) so se sicer ukvarjali še Gilliamov Dvanajst opic (1995), Hackfordov Hudičev advokat (1997), kultna Matrica (1999) bratov Wachowski, Shyamalanova Znamenja (2002), skozi optiko časovnih in metafizičnih paradoksov pa še Kellyjev Donnie Darko (2001), Metuljev učinek (2004) Gruberja in Bressa ter drugi — in zanimivo, da gre za same uspešne, zgodbovno in konceptualno zanimive projekte. Očitno je za tematika vselej aktualna; Nolfi jo razmeroma izvirno razvije v nekoliko bolj osebna vprašanja o doseganju polnega psihosocialnega potenciala bodisi v ljubezenski zvezi, bodisi da je ta zveza ovira za to — prav zato, ker s skladnostjo in potešenostjo preprečuje posamezniku, da bi iz hrepenenja in neizpolnjenosti svojo humanitarno ustvarjalnost sublimiral v "višje" cilje in tako služil človeštvu. (Z drugačno analogijo: bi bil Prešeren tako dober pesnik, če ne bi izražal neuslišanega hrepenenja po Juliji? Bi bili Gandhi, mati Terezija, Dalajlama in drugi duhovni voditelji tako navdihujoči vzorniki, če ne bi svojih prepričanj utemeljevali na lastnih tragičnih izkušnjah?)

To je namreč tudi poglavitni argument "Urada za popravke", vzporedne tajne organizacije "mož v črnem" v službi Najvišje entitete (rečejo mu "predsednik"), ki s čimbolj neopaznim in subtilnim usmerjanjem (če ne gre drugače, pa z "resetiranjem" uma) od vekomaj skrbi, da se usode ljudi odvijajo po Njegovem "načrtu" — in zato skuša za vsako ceno preprečiti nepričakovano, impulzivno romantično zbližanje vzpenjajočega se mladega politika Davida Norrisa (Matt Damon) ter njegove izvoljenke, obetavne nadarjene plesalke Elise (Emily Blunt). A ljubezen premaga vse ovire — in če neomajna odločenost ter trmoglavost smrtnika, ki se je pripravljen celo žrtvovati v imenu iskrene ljubezni, ne bo prepričala Stvarnika, da spremeni lasten (brezhiben) načrt, le kaj bi ga lahko?



Nolfi je v svojem režijskem prvencu nadvse prepričljiv fotografsko (brez odvečnih posebnih učinkov in drugih tehničnih bravur) ter z všečno glasbeno podlago; škoda, da tudi dramaturško ni zaoral globlje od že znanih filozofskih aksiomov o predestiniranosti in vrlin "božanske popolnosti" ter se osredotoča predvsem na ljubezenske dileme. A po drugi strani film deluje prav zaradi igralske zasedbe: interakcija med nepopisno prikupno Emily (s svojim seksi angleškim naglasom me spominja na čedno Minnie Driver) in vsestranskim Damonom je prepričljiva, stranski ansambel spodoben (le vedno odlični Terence Stamp je tokrat neizkoriščen), satirična prispodoba o administrativni zbirokratiziranosti nadzemeljske domene pa duhovito umeščena v paralelo o zmanipuliranosti in lažnosti politike ter metaforo o tem, kako svet v resnici vodijo "tisti iz ozadja" — povsem dovolj, kakor je napisal že Goodfella, za inteligenten, prijetno tekoč, dinamičen poletni blockbuster, ki vsaj malce izstopa iz letos bolj žalostnega povprečja.

2 komentarja:

  1. Če ti ugaja Emily, potem ti priporočam Sunshine Cleaning. Lep filmček. Seveda, če ga nisi že videl.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ja, Emily se mi kar dopade. :) Ampak film je zanimiv tudi sicer.

    OdgovoriIzbriši