19. jul. 2011

Cobra (1986)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●○○○○○○○

You're the disease, and I'm the cure.

V špecerijo vstopi mrk neznanec z neznanimi nameni, ki niso znani. Zelo je mrk. Sumničavi prodajalec ga dobronamerno pobara: "Kaj bo dobrega, kolega?", mož pa od nekod izvleče šibrovko in se molče znese nad nič hudega slutečim sadjem. Lubenice in kiviji v curkih frčijo naokrog. Bang!, brizgajo tetrapaki mleka. Brez razloga, brez namena. (Sem omenil, da je bil mrk?) Enote SWAT obkolijo stavbo, na strehi se postrojijo ostrostrelci. A zoper brezkompromisnega uničevalca melon, ki je razen agrumov menda zajel tudi nekaj talcev, so nemočni, brez moči, impotentni — jp, prav ste prebrali,™ ničesar ne morejo. (Dasiravno ni postavil nikakršnih zahtev ali komurkoli sploh karkoli povedal.) Ker bo potrošniškega blazneža očitno nemogoče obvladati (čeprav ga v resnici niso niti videli, le po megafonu mu sporočajo navdihujoče motivacijske fraze tipa "Samo pogovorili bi se radi"), je policijski načelnik odločen: "Pokličite Cobro." Koga? Ultimativnega odpadniškega ex-specialca brez zavor, hladnokrvnega slaboritneža na slabem glasu celo med kolegi, dirty-harry-wannabeja v kavbojkah in usnju, s trendovskimi pilotskimi očali, paralizo čeljusti in večno vžigalico med zobmi, kakor v posmeh prežeči nevarnosti (v obliki madežev od faširanih marelic). In že zacvilijo gume predelanega Mercuryja (Monterey Coupe, letnik 1950) s kalifornijsko registrsko tablico AWSOM 50, iz črnega avtomobila v retro slogu pa izstopi on lastnonožno, Silvo Žrebec. Uspe mu tisto, česar izurjeni specialci pred njim niso niti poskušali: skozi glavni vhod trgovine mirno vstopi v stavbo, kakor bi šel z vozičkom po nakupih, saj ni nikjer nikogar. Kot pogajalec je bolj zanikrn, a ima to fantastično posebnost, da je videti kul in brezbrižno neobremenjen. Naslednji hip se že sooči z morilskim ugrabiteljem, čigar streli ga (po tradicionalni izmenjavi enovrstičnic) zgrešijo, dočim njegov po meri izdelan Colt (9-mm Gold Cup National Match 1911 z vgravirano kraljevsko kobro na ročaju) opravi svoje — in frajerski Marion Cobretti kajpak reši dan. A tukaj se težave šele začnejo.



Sicer bi lahko začeli poljubno, kot naključna renegade-cop serija (z raskavo dramatičnim glasom iz filmskih napovednikov): "He was a cop and good at his job." (Komaj premagam faringealni refleks in mukoma pišem dalje.) Smešno premočrtna, steroidno klišejska kriminalna streljačina/pretepačina, naphana z otročjimi mačističnimi stereotipi in polnomastno sirastimi dialogi, boleče prozornimi referencami (denimo iz Terminatorja izposojeni negativec Brian Thompson ali pa Santonijev lik, ki mu je ime Gonzales, enako kot v Umazanem Harryju 15 let poprej) in patetično stallonejevsko kvazi-samoironičnostjo za skromnejše ume (npr. ime Marion ali pa "potegavščina" s tremi školjčnimi lupinami v Demolition Manu — ja, saj razumem "dovtip", samo zabaven mi ni).

Pod scenarij ubornega kupčka trpko zaudarjajočih fekalij se je (ne presenetljivo) podpisal Sylvester Stallone lastnoročno (fabula se bežno naslanja na roman Fair Game avtorice Paule Gosling), na režiserskem stolu pa je sedel (danes pokojni) George P. Cosmatos (The Cassandra Crossing, Rambo II, Tombstone). Začuda pa je njegov umotvor pridelal nenavadno spodoben izkupiček v kinodvoranah, čemur se kar ne morem dovolj načuditi, saj gre za — kako bi se čim bolj prefinjeno izrazil — infantilno kakofonijo neartikulirane stupidnosti, moronski crap-fest brez riti in glave, bržčas namenjen težje hendikepiranim gojencem znanega kamniškega zavoda in manj brihtnim osemletnikom iz škofjeloške osnovne šole s prilagojenim programom. Ali je v zgodbi bolj ridikulozen leseno letargičen Slyjev performans ali kult psihopatskih morilcev s sekirami, sicer težko rečem, je pa nekaj gotovo: dolgonoga Nielsenova Brigitka ima (beri: je imela) zavidanja vredna pljuča in sila mikavne mišice gluteusa.



Če nemara nisem bil dovolj jasen: Cobra je vizualno, zgodbovno, dramaturško, karakterno, filmografsko, pomensko in značajsko za en drek film — docela enako danes kakor pred četrt stoletja. In preden kakšna brihtna zadnjica pomisli, kako je bil "za tiste čase spodoben" in "žanrska klasika ter povsem okej zadeva" — češ, nora osemdeseta in smešne bundesliga pričeske in vse to — naj omenim, da so istega leta nastali Aliens, Platoon, Top Gun, Stand by Me, Highlander, Blue Velvet in še marsikaj. Saj vem, kaj bi kdo rekel: "Ko sem ga pri enajstih letih gledal(a), mi je bil pač všeč." Iskreno: ne spomnim se, kakšne občutke sem imel takrat; vem pa, kakšne mi vzbuja danes. (Aha, film je mestoma dokaj "zabaven".)

You want to go to hell? Huh, pig? You want to go to hell with me? It doesn't matter, does it? We are the hunters. We kill the weak so the strong survive. You can't stop the New World. Your filthy society will never get rid of people like us. It's breeding them! WE ARE THE FUTURE! —No! You're history.

4 komentarji:

  1. Jaz pa se spominim kakšne občutke mi je takrat vzbujal. Prav prekleto strah me je bilo satanističnih ljudekov, ki so zlovešče mahali s sekirami, Brigite mi je bila noro seksi, Sly pa kakopak alfa samec, ki mu ni para. Nekaj stvari se je od takrat spremenilo, ampak še vedno mi je Cobra eden izmed 7 űberk00l filmskih likov :D

    http://filmskoplatno7.blogspot.com/search/label/7%20%C3%BCberk00l%20filmskih%20likov

    OdgovoriIzbriši
  2. Saj vem, ampak (vsaj jaz) te tvoje űberk00l filmske like jemljem z dobršno mero zdravega cinizma. :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Ja to maš pa prav, so kr malo (beri veliko) over the top. Ampak ravno zaradi tega jih imam tako rad.

    OdgovoriIzbriši
  4. carski film


    takšnih akcij danes ne znajo več snemati

    OdgovoriIzbriši