11. jul. 2011

Gothika (2003)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Mladi francoski producent, igralec (Fifth Element, Le fabuleux destin d'Amélie Poulain, Munich) in režiser (La haine, Les rivières pourpres) Mathieu Kassovitz se z dobrim občutkom za sedmo umetnost loteva nenavadno raznolikih filmografskih projektov in sleherni med njimi se (mi) zdi vreden ogleda. Nekateri so prvovrstni in izstopajo celo v svetovnem merilu, pri drugih je bil nekolikanj manj uspešen, a je vselej požel zanimanje zahodnjaških blockbusterjev (raz)vajenega občestva. Sem verjetno sodi tudi njegova razmeroma podcenjena — a vendarle, roko na srce, ne tako briljatna, kot bi lahko bila — okultna srhljivka z zvezdniško igralsko zasedbo, za katero je (svoj prvi celovečerni) scenarij prispeval mladi venezuelski pisec Sebastian Gutierrez (Snakes on a Plane, The Eye). Prav njegova zgodba je žal najšibkejši člen tega sicer gledljivega žanrskega umotvora. (Ki je s proračunom 40 milijonov navsezadnje globalno pridelal 140 milijonov zaslužka in je bil po vseh merilih uspešen, celo najbolj dobičkonosen projekt studiev Dark Castle Entertainment dotlej.)



Nastavek pripovedi je obetaven in prinaša nekatere osvežujoče dramaturške elemente, a se razvija v čedalje bolj predvidljivo, celo stereotipno in dodobra prežvečeno smer. Dr. Miranda Grey (Halle Berry), glavna psihiatrinja v umobolnici, se po čudaški avtomobilski nesreči v nevihtni noči in grozljivi izkušnji z amnezijo znajde za njenimi zapahi kot ena od varovank — obtožena, da je brutalno umorila moža Douglasa (Charles S. Dutton), sicer oddelčnega vodjo ustanove. Med redkimi, ki ji še zaupajo in verjamejo, je sodelavec dr. Pete Graham (Robert Downey, Jr.), medtem ko so drugi neomajno prepričani o njeni krivdi in neuravnovešenosti, denimo najboljši prijatelj umorjenega, šerif Ryan (John Carroll Lynch). Preden bo razvozlala vse bolj nasilna sporočila iz onstranstva, bo Miranda spoznala metode ustanove še z druge strani zapahov: "Ne moreš zaupati nekomu, ki misli, da si nor," ji kot v posmeh očita njena pacientka Chloe (Penélope Cruz) z bolečo preteklostjo.

Zgodbo mučijo predvsem čudaške nedoslednosti, nedomiselni (in malce sirasti) dialogi ter zoprno klišejski razplet; sicer vrhunska igralska zasedba korektno opravi svoje delo, a ne pripomore kaj prida k celokupno bogatejšemu izkustvu. (Nemarno neizkoriščen je Downey Jr., ki je na snemanju vsaj spoznal producentko Susan Nicole Levin, svojo prihodnjo soprogo; je pa zato pri nekem prizoru po nerodnosti zlomil roko soigralki Halle, zaradi česar so produkcijo prekinili za dobra dva meseca, in mu najbrž sodelovanje ni ostalo v posebej lepem spominu. Njej pa bržčas še manj.) Opozorilo o varljivosti zornega kota v odnosu zdravnik—bolnik je upravičeno; podobnost z motivi filmov o sporočilih duhov (The Shining, The Sixth Sense, Stir of Echoes, What Lies Beneath, The Ring) pa ne.



Še najbolj prepričljiva, prav nič presenetljivo, se (mi) zdi tudi sicer vedno odlična Penélope; dočim je bil John Carroll Lynch morda prav v tej vlogi opažen, saj sta mu David Fincher in Martin Scorsese pozneje namenila podobna lika v Zodiacu (2007), posebej pa v Zloveščem otoku (2010). Kljub vsemu gre pohvaliti zlovešče vzdušje in sijajno gotsko vizualizacijo (eden od producentov je Robert Zemeckis) v hladnih modrih odtenkih priznanega direktorja fotografije Matthewa J. Libatiqua (Phone Booth, Inside Man, Iron Man), sicer rednega sodelavca Darrena Aronofskega (Pi, Requiem for a Dream, The Fountain, Black Swan); ter dobro umeščeno glasbeno podlago skladatelja Johna Ottmana.

Obrtniško in umetniško vešče zvarjen predstavnik žanra Gothika torej ne prinaša trajnih zgodbovnih presežkov, a s fluidnim tempom, ne pretirano rabo posebnih učinkov ter (k sreči) mankom eksplicitnega gravža poskrbi za dokaj spodobno večerno zabavo. (Zlasti za oboževalce Halle, Penélope in/ali Roberta.)

Ni komentarjev:

Objavite komentar