25. jul. 2011

The Innocents (1961)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Zgodovinski tok asociacij, ki me je od Sama Peckinpaha in Ostermanovega vikenda z Burtom Lancasterjem nedavno pripeljal do Plavalca (1968), tokrat nadaljujem pri njegovi slavni britanski soigralki, v škotskem Glasgowu rojeni šestkratni oskarjevski nominiranki, s katero sta v nesmrtni klasiki Od tod do večnosti (1953) za vekomaj zaznamovala ikonografijo sedme umetnosti z legendarnim prizorom strasti na havajskem pesku, oblitem z morsko peno: Deborah Kerr (1921—2007). Priljubljena igralka je slovela po pikolovski natančnosti karakterizacij ter milini uprizoritev svojih likov, ki so preraščali v kompleksne, večplastne figure; dober primer tega je med drugim tudi tukaj opisani, po kratkem romanu The Turn of the Screw (1898) posneta zgodba enega ključnih ameriških predstavnikov literarnega realizma Henryja Jamesa (1843—1916). (Pripoved je sicer doživela različne priredbe; znana je npr. istoimenska gledališka dramatizacija Williama Archiblada iz leta 1976, kjer se na odrskih deskah Broadwaya v vlogi deklice Flore pojavi tedaj enajstletna Sarah Jessica Parker.) Scenarij za filmsko adaptacijo britanskega režiserja Jacka Claytona je napisal slavni Truman Capote (1924—1984), kontroverzni homoseksualni pisec kratkih zgodb in romanov, za kogar filmsko upodobitev v biografiji režiserja Bennetta Millerja leta 2005 si je briljantni Philip Seymour Hoffman prislužil oskarja za glavno moško vlogo.



Gdč. Giddens (Kerr) je nova guvernanta, ki jo za varstvo osirotelega nečaka in nečakinje na razkošnem viktorijanskem dvorcu najame premožni lahkoživec (Michael Redgrave), ki zanju nima ne časa ne volje. Njen prihod na veličastno posestvo je dobrodošel in vesel; introvertirano in čustveno zadržano varuško takoj prevzameta prikupno razigrana Flora (Pamela Franklin) in njen bratec Miles (Martin Stephens), deček z bogato domišljijo ter nenavadno zrele izraznosti. A v temačni gotski atmosferi čedalje bolj utesnjeni guvernanti se začenja dozdevati, da ima nedoumljivo obnašanje otrok (Milesa so pravkar izključili iz deškega internata) globlji razlog, ki tiči v neki srhljivi travmi iz preteklosti velikanske hiše. Prijazna skrbnica in dolgoletna pestunja gdč. Grose (Megs Jenkins) končno nejevoljno prizna družinsko skrivnost: prejšnja guvernanta in eden od služabnikov sta se zapletla v patološko ljubezensko-seksualno zvezo, ki je nazadnje botrovala smrti obeh; otroka, ki sta bila na hišno osebje zelo navezana (zlasti deček), pa sta utegnila biti kdaj priči in flagrante deliktom njunega samouničevalnega in izkrivljenega razmerja. Gdč. Giddens po nizu grozljivih srečanj s prikaznimi ženske in moškega pride do spoznanja, da sta duhova obeh umrlih ljubimcev očitno obsedla Floro in Milesa, da bi se tako na sprevržen način srečevala v onstranstvu; odloči se, da bo "nedolžnima" otrokoma za vsako ceno pomagala.



Nisem poseben art-fagovski fetišist ancientnih ČB filmov in si z veseljem (tudi večkrat) ogledam kakšno brezmožgansko akcijado s Stallonejem Švarcijem, a me vselej navduši pomensko veličastje in simbolno bogastvo starih filmov; če ne omenjam sijajne, stilistično vzdušne fotografije snemalca Freddieja Francisa, ki s širokokotnim objektivom CinemaScope in povečano globinsko ostrino (deep focus), predvsem pa z dovršeno igro senc in svetlobe še danes nadvse učinkovito srši kožo. Tisto, kar je v svojem The Others (2001) — še enem projektu, ki ga je navdihnila taista Jamesova zgodba — dosegel Alejandro Amenábar z zvokom in drugimi atmosferičnimi čutnimi elementi, se nam v psihološki srhljivki The Innocents sestavlja skozi morbidno vizualizacijo (brez kakršnihkoli posebnih učinkov), otipljivo naraščajočo dramaturško napetost, mučno bizarno subtilnost, predvsem pa srh zbujajočo (več)pomensko interpretacijo. Namreč, Amenábarjeva srhljivka je (ob sicer sijajnem prikazu) vendarle bolj ali manj le dobro napeljan  SPOILER  twist o duhovih, ki ne vedo, da so mrtvi; medtem ko je štiri desetletja starejša klasika Jacka Claytona veliko več od tega. Razen dejstva, da je film kot zvesta adaptacija novele pomenljivo ohranil njen bistveni dvoumni element — dilemo o tem, ali gre dejansko za prikazni ali pa za domišljijo omračenega uma glavne protagonistke —, gre (tudi) za odlično freudovsko študijo notranjih demonov (ki se simbolično oz. v njenih predstavah pozunanjijo v "duhove" umrlih) psihosocialno in versko nesprejemljive ter potlačene ženske seksualnosti (protagonistka v namigih daje slutiti lastne strahove iz otroštva); še več, neizživete čustvene potrebe in spolne travme (manifestirajo se s kontroverznim poljubom dečka in odrasle guvernante) se nezavedno prenašajo od staršev (oz. njihovih namestnikov) na otroke, s pretvezo ljubezni in skrbi za "nedolžna" bitja.



Črnobeli film iz šestdesetih let je današnjim očem — vajenim emtevejevske dinamike kratkih kadrov, soparno eksplicitne joškatosti, računalniške post-produkcije, kompenzacije (manka) vsebine s formo in obče plehkosti neštetih sequelov — najbrž videti arhaično in izumetničeno; vendar gre za splošno priznan žanrski dosežek klasične britanske kinematografije, vreden širše analize od mojega tukajšnjega skromnega razglabljanja. Martin Scorsese ga ob kultih kot Dead of Night (1945), Psycho (1960), The Exorcist (1973) in The Shining (1980) uvršča v enajsterico svojih najljubših srhljivk; revija Time Out pa celo med dvajseterico na lestvici najboljših 100 britanskih filmov vseh časov.

2 komentarja:

  1. Dobra izbira... Angleži popolnoma obvladajo nedožno srhljivost otrok. Če dam še podobne primere: The Fallen Idol, Whistle Down the Wind, Tiger Bay...
    Pa hvala za super link do 100-tke.

    OdgovoriIzbriši
  2. Tole je pa meni poleg dve leti kasneje posnetega The Haunting strelovod na vrhu zakletih hiš. Kar malo me je zmrazilo ob spominu na nekatere prizore iz obeh filmov. Brrrrrrr.....

    OdgovoriIzbriši