14. jul. 2011

Štirje vogali dobrega filma

O tem, ali obstaja "recept" ali pa je vse v občutku

Ne nameravam odkrivati tople vode in tudi vsakršnih filmskih teorij je že dovolj. Tudi to, kakšen pomen in težo ima katera funkcija ali naziv sodelujočih pri filmski produkciji, si lahko vsakdo prebere na Vikipediji; rad bi le končno že pojasnil, kateri vidiki sedme umetnosti se mi zdijo odločilni in kako pravzaprav oblikujem svojo oceno oz. vtis, s katerim (zdaj že dobra tri leta) opremljam svoja cineastična razpredanja o ogledanih umotvorih.

Najpomembnejši dejavnik se mi še vedno zdi režija. Pri čemer nimam v mislih šefa snemanja, ki s platnenega stola skozi megafon vpije "Rez!" — take predstave so preživete in celo tisto, čemur rečemo "neodvisni" ali "art" film, v resnici zahteva dolg (pogosto industrijski in naravnost birokratsko rutinirani) proces vzajemnega sodelovanja mnogih subjektov, specialistov in pogodbenih strokovnjakov. Ampak film je kljub vsemu predvsem vizualna pripovedna umetnost in naloga režiserja ni samo povezovalno-organizacijska, temveč tudi v skrbi za koherentno vizijo celotnega projekta in nadzoru nad tehničnim udejanjenjem. Mnogi režiserji sami montirajo posnetke, nekateri lastnoročno snemajo, večina ima uveljavljenega mojstra kamere ali glavnega snemalca (direktor fotografije); pomemben je občutek za časovno sosledje, smisel za kadre in estetsko kompozicijo ter zavedanje o možnostih post-produkcije (ki večkrat vključujejo posebne računalniške učinke). Veliki režiserji sčasoma razvijejo lasten, prepoznaven slog; veliko jih (vsaj občasno) piše tudi scenarij za svoje filme (bodisi kot adaptacijo knjige ali izvirno zgodbo).



Scenarij je enako ključen element. Film je vendarle pripoved, ne zaporedje statičnih slik ali očesu všečna vizualna forma brez prave vsebine. Načinu, kako je pripoved zgrajena in oblikovana, kje so njeni poudarki in vrhunci ter kako so v zgodbo vpleteni njeni protagonisti, rečemo dramaturgija. (In ne dramatizacija, tisto je nekaj drugega.) Od filma pričakujem sporočilnost, pomenljivost, zabavnost (ne kot "smešnost", temveč kot lastnost prepričljivega, zanimivega, izvirnega, kar pritegne in obdrži pozornost), trendovsko neodvisno pomensko globino (izraženo skozi simboliko in prispodobe), referenčnost (arhetipske namige ali navezavo na druge, obstoječe zgodbe) in življenjskost v okvirih cineastičnega zamika nejevere. Gledalci namreč nočemo (vselej) resničnosti, temveč njen posnetek: sanje. Slednje prinaša dober scenarij, bodisi po knjižni ali kakšni drugi predlogi, bodisi izvirni; umetnost navdihnjenega pripovedovanja je najstarejša oblika prenašanja civilizacijske kulturne dediščine in duhovnega nazora iz roda v rod.

Igralska zasedba ne pomeni tega, da zaslužka željni producenti v film strpajo čim več trenutno popularnih glumačev, po možnosti všečnih mlajšemu občinstvu. (Čeprav se pogosto zgodi natanko to.) Kateri lik nameniti kateremu igralcu (casting) je vsaj tako pomemben del filmske kreacije kot emotivni in značajski razpon lastnosti lika v scenariju, ki mu omogoča dobro in avtentično karakterizacijo (vživitev v kožo protagonista in zlitje, celo nadgradnja njegove persone). Samo poglejte, kam vse tlačijo nekoč briljantna metodična igralca Pacina in DeNira (ali pa se na stara leta sama silita, kaj vem), koliko odličnih igralcev zapade v stereotipne vloge in koliko hollywoodskih projektov je naphanih z venomer istimi, od botoksa čedalje bolj zabuhlimi obrazi.



Nazadnje, a enako pomembno: brez dobre glasbe ni vrhunskega filma, o tem sem prepričan. Najsi je to udarna rockovska ali pop-popevka, komaj zaznavno orkestralno ozadje ali mogočna simfonična kulisa, brez tega skorajda ne gre. Glasba (nasploh) je več kot zabavno mašilo in užitek za čute: je odnos do sveta in življenja. Vsi moji najljubši filmi imajo prepoznavno zvočno in glasbeno osnovo; običajno so avtorji slednje John Williams, Ennio Morricone, Maurice Jarre, Vangelis, Jerry Goldsmith, Philip Glass, Hans Zimmer, Michael Kamen, Howard Shore, Alan Silvestri, James Horner, Thomas Newman, Peter Gabriel in drugi. Saj jih poznamo?

To bi bilo vse. Kaj pa je tebi pri filmu najpomembnejše?

9 komentarjev:

  1. Atmosfera, tempo ter pristnost (vse to pa je skupek tvojih štirih naštetih stvari), kar se tiče drame, ki je lahko odlično speljana tudi s scenarijem brez "zgodbe". Odvisno pač od žanra, en triler rabi dober scenarij, ena komedija pa dober scenarij:) Sliši se isto, kar pa niti ni tako mišljeno. Eno je scenarij - okvirna zgodba, drugo je scenarij - dialogi.
    Kar se tiče ocenjevanja filmov, pa je po mojem najpomembnejše razumevanje le tega. Ker to večkrat kje poudarjam, bi podal to teorijo še tukaj. Način, na kateri jaz gledam filme (in jih posledično pač kritiziram ali hvalim) je "branje" vsake scene posebej - Zakaj se ta scena dogaja prav zdaj; kako vpliva dialog na nadaljno dogajanje; kaj se dogaja v ozadju; zakaj takšna glasbena podlaga; obnašanje igralcev; izbira in dolžina kadrov; branje med vrsticami... bolj "prečitaš" režiserja in ugotoviš njegove namene, slabši je film.

    OdgovoriIzbriši
  2. Lepo spisano, ne bi nič dodal. Je pa tudi meni atmosfera zelo pomembna, da me stisne, ane. In ja, film je treba razumet, vzeti ga je potrebno v kontekstu časa, trenutka. Pa ne kot pop mašilo, ker smo zdej v obdobju pop mašil, ah kje, film mora biti testament časa. Mora biti mejnik časa in če ga bomo gledali čez 20 let moramo čutiti to kar je bilo. Tako kot je to v filmih iz 70ih, taxi driver, french connection, ne vem, planer of the apes, film mora nositi material iz katerega je nastal. to pa jim danes manjka. sicer pa ja, kadri, režija, to mene najprej prepriča.

    OdgovoriIzbriši
  3. mene "privabi" predvsem sam stil filma (ne vem, če morda obstaja bolj primerna beseda kot stil)


    npr. v tarantinovih filmih sem že od uvodne špice naprej hooked, kajti le malokdo zna "narediti" tako izjemne like, prizore, zgodbe, scene + glasbena podlaga

    OdgovoriIzbriši
  4. Pri glasbi bi izpostavil še Michaela Giacchina. Njegova glasba pri seriji Lost je naravnost odlična in meni daleč najljubša. Tudi v prihajajočem Super 8 ga že veselo čakam.

    OdgovoriIzbriši
  5. Pa mogoče še Ramin Djawadi. Z glasbo pri HBOjevi seriji A Game of Thrones je dokazal, da zna, če se le potrudi. :D

    OdgovoriIzbriši
  6. Hm, dokaj zakomplicirano je tole tvoje enostavno vprašanje. Ponavadi me v filmu pritegnejo predvsem dodane vrednosti v smislu momentov, ki mi naježijo kožo. Le - ti pa so ponavadi skupek over the top stilizacije tako v igri, fotografiji, kot tudi glasbi. Spet drugič pa me pritegne kar celoten film. Takrat pa je vse najbolj pomembno od zanimivosti zgodbe.

    OdgovoriIzbriši
  7. Ko razmišljam... seveda je zanimiva, lucidna zgodba še kako pomembna, ampak tudi če je zgodba klišejska in že n-tič videna, pa me stil, atmosfera in ostalo vseeno lahko prepriča, da si film ogledam in ga hvalim v nebo. torej... gola vsebina mi ni tako zelo pomembna.

    OdgovoriIzbriši
  8. Hm, zanimivo, različni pogledi in poudarki. :)

    OdgovoriIzbriši
  9. Brez glumača tudi tokrat ni šlo, kaj. :)

    Se strinjam, režija, scenarij in pa igralski del kot neka eksekucija dialogov, animacije, čustev, počutja. Nosilnosti teh stebrov (relativne) so od filma do filma jasno različne. Glasba recimo. Od sodobne hollywoodske, ki je lahko podložena po vsej dolžini filma, do Preisnerjeve pri Kieslowskemu, ki se oglasi tu in tam. Kako povedati nekaj, česar se ne da pokazati. Proti stalni navzočnosti nekih not. Ne primerjam zdaj te glasbe s stalno navzočim zvokom v nakupovalnih središčih, ampak, roko na srce, so malo v tej smeri, a niso. Da ni tiste neprijetne tišine. Ker res, zakaj bi morala biti glasbo ravno povsod?

    OdgovoriIzbriši