22. jul. 2011

The Swimmer (1968)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Pool by pool, they form a river all the way to our house. I'll call it the Lucinda River, after my wife.

Filmov starejšega letnika — tistih, ki so še imeli zgodbo in poanto — si ogledam bistveno več, kakor o njih pišem. Nedavno me je kolega PaucStadt navdušil z opisom kultnega old-timerja starega mačka Sama Peckinpaha, in tako sem po miselni povezavi prek njegovega Ostermanovega vikenda (1983) prišel do Burta Lancasterja (1913—1994): ene največjih legend klasične dobe ameriške kinematografije in prehoda v Novi Hollywood, spretnega športnika in gimnasta, nekdanjega cirkuškega umetnika na trapezu, omiljenega glumača producentov Harolda Hechta in Hala B. Wallisa ter večkratnega soigralca Kirka Douglasa in Deborah Kerr — do konca utrjenega kaveljca, ki bi današnjim steroidnim lepotcem zlahka povedal kaj o tem, kaj je to pravi dedec. Tistega leta, ko so nastale nesmrtne mojstrovine kot 2001: A Space Odyssey, C'era una volta il West, Planet of the Apes, Rosemary's Baby, Bullitt idr. ter je z režiserjem Frankom Perryjem (David and Lisa, Diary of a Mad Housewife) posnel tukaj opisano štorijo (zaradi "ustvarjalnih razhajanj" je potem film v resnici dokončal slavni Sydney Pollack), jih je štel, reci in piši, nič manj kot 55. Nekaj vam povem: če bom jaz v pol tako dobri formi, ko bom imel na grbi ducat pomladi manj od tega, bom od nepopisne sreče ploskal z ušesi in si strastno poljubljal komolce.



Po kratki zgodbi ameriškega novelista Johna Williama Cheeverja iz leta 1964 prirejena fabula (v scenarij jo je sila pretanjeno adaptirala režiserjeva žena Eleanor Perry) je navidez preprosta: v premožni četrti predmestnih vil v Connecticutu se iz gozdička ob bazenu svojih znancev nekega sončnega dopoldneva pojavi Ned Merrill (Lancaster), optimističen, virilen, očitno uspešen moški v najboljših letih. Ko po pomenkovanju in kozarcu koktajla s sosedskim zakonskim parom opravi nekaj zamahov v kristalno modri vodi, ga prešine nenavadna misel: dobesedno bi lahko priplaval do doma tik za gričem, če bi na tak način šel od bazena do bazena (takega ali drugačnega imajo tam vsi) ter tako opravil nekakšno triatlonsko pot skozi sosesko do svojega posestva. Poln elana tako res vzame pot pod noge (in vodo pod roke); na odisejadi po bazenih srečuje znance in prijatelje in skozi njihov pripovedni kontekst in čustvene odzive se začne sestavljati pravi mozaik tragične Nedove življenjske zgodbe in osebnosti: žalostne plati osamljene preteklosti v dekadentni suburbiji, ki jih je hote ali nehote potlačil v pozabo.

It was a long time ago... You were meeting your family to take them to the ballet. I saw your daughters in their white gloves and patent-leather slippers, and that aging Vassar-girl wife of yours in her understated little suit. And you... there you were, shaking hands with people, smiling, saying hello. One hour before that you had been in bed with me. I put that smile on your face, you DAMNED HYPOCRITE!



V postopnem prehodu od toplega, sončnega dne in postavno nasmejanega Neda, polnega dovtipov in navdihujočih spominskih prebliskov, do čedalje bolj obupanega in zlomljenega starca, nazadnje v dežju klečečega pred vrati zapuščene domačije, se čudovito odvrti surrealistična alegorija o senčnih plateh in patologiji arhetipskega predmestja ter satirična dekonstrukcija ameriških sanj o uspehu (metaforično materializiranih v statusnem pomenu bazena pred hišo); tisto, s čimer je dobra tri desetletja pozneje zaslovela Mendesova Lepota po ameriško (1999). Dantejevska epopeja Plavalca skozi simbolični purgatorij (tudi v prikritih seksualnih namigih) morda kaj dolguje zapuščini Bergmana ali Antonionija, a se bržčas tematsko napaja v kolektivnem nezavednem strahu (Američanov) o varljivosti in lažnosti (njihovih) psihosocialnih moralnih norm ter družinskih vrednot.

Nothing's turned out ... Nothing's turned out the way ... I thought it would. When I was a kid, I used to believe in things. People seemed happier when I was a kid. People used to love each other. What happened? —You got tossed out of your golden playpen, that's what happened.

Današnji značilno "knjižni" klasiki se resda pozna patina let, zlasti po tehnični plati (montaža) in sicer odlično umeščeni, a nekolikanj osiveli in monotoni glasbeni podlagi; dočim v svojem pripovednem in pomenskem vidiku ni izgubila ničesar — še več, zdi se, da je bil tozadevno pronicljiv film odločno pred svojim časom.

2 komentarja:

  1. Hu, tale film mi je pa ostal v spominu ja. Že takoj na začetku sem imel nek zlovešč občutek, da z Burtom ni vse v najlepšem redu (kar se je na koncu tudi izkazalo). Eden bolj morbidno poetičnih filmov.

    OdgovoriIzbriši
  2. E, to ti je film za analizo. Še več takih!

    OdgovoriIzbriši