4. jul. 2011

Vicky Cristina Barcelona (2008)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Če bi moral za vsako ceno izbrati najljubšega režiserja, bi se sicer sila težko odločil za enega samega, a nazadnje bi to morda bil Woody Allen. Prvič, iz zornega kota slehernika (beri: zafrustriranega posameznika) pripoveduje o večnih in univerzalno poistovetljivih temah: ljubezenskih odnosih in medosebnih razmerjih sodobnega človeka, v zahodnjaški paradigmi ujetega v precep versko/ideološko in moralno opredeljenih (večkrat dvoumnih in dvoličnih) vrednot. Drugič, njegovi liki so čista personifikacija arhetipov in sijajno karakterizirane freudovske figure (ena od njih je simbolično Woody Allen sam, četudi gre za drugega igralca ali igralko) s skupki čustev in nazorov, ki trčijo v fascinantno pripovedno vzajemnost. Tretjič, njegovo kinematografijo tvorijo gledališke (veselo)igre v svojem najžlahtnejšem bistvu, ki klasični grški formi skozi tragikomične in melodramatične tone (ter sijajno glasbeno podlago) vračajo blišč čedalje bolj pozabljene komponente sedme umetnosti: veščine razvijanja zgodbe in pomenljivosti njene substance.



Že tukaj bo kdo jel zmajevati z glavo, češ da Vicky Cristina Barcelona ni nikakršna visoka umetnost, pač pa izrazito lahkoten, sproščujoč poletni komično-ljubezenski tobogan. Se strinjam; pa je zato tudi banalen in brezpredmeten, klišejski in prazen? Ali pa je nemara Allenova vrlina in dosežek prav to: da je namreč v vizualno, zvokovno in čutno prijetno osvežujoči kulisi (v zase razmeroma netipični, evropski maniri) prikazal like in zgodbovne elemente, ki jim kljub obči pravljičnosti (hudomušno jo poudarja pripovedni voice-over Christopherja E. Welcha, ki je marsikoga zmotil) nikakor ne moremo očitati plitvosti in nerealnosti. Pravzaprav se (mi) zdi, da so njegovi tokratni liki veliko manj tipski in "univerzalni"; spominjajo na s ščepcem živopisanega španskega temperamenta potresene, tople in mesene življenjske figure.

Saj ne, da jih ni mogoče jemati (tudi) kot avtorjevo moško fantazijo in subjektivno predstavo nekaterih (včasih pretirano stereotipnih) arhetipskih likov: npr. tipično nasprotna (in malce nevrotična) ženska značaja obeh glavnih protagonistk, svobodomiselne avanturistke in romantičnih raziskovanj željne Cristine (Scarlett Johansson) ter udobno varnost utečenega zakona pričakujoče, zadržano premišljene Vicky (Rebecca Hall); na drugi strani pa v mediteransko (samo)destruktivno emotivno soodvisnost love—hate odnosa ujeta spontana karakterja šarmantnega latino-boema Juana Antonia (Javier Bardem) in njegove nekdanje žene ter usojene umetniške mentorice/muze Maríe Elene (Penélope Cruz). Vendar skoznje (ter skozi stranske like in njihove podzgodbe, npr. dolgoletnih zakoncev Patricie Clarkson in Kevina Dunna) ne pripoveduje le o romantični, navdihujoči in neobvezujoči poletni čustveno-seksualni pustolovščini, temveč o tistem, kar junake vodi skozi nenavaden ljubezenski tri/štirikotnik in ob čemer osebnostno in moralno zorijo: iskanje lastne identitete v nasprotnem spolu in trajnem odnosu; varljiva privlačnost nekonvencionalnega, nepredvidljivega in neznanega; občutek neizpolnjenosti ter večno tehtanje med očarljivostjo surovo prvinskih človeških premis in družbeno pogojenih, varno institucionaliziranih (a sčasoma dolgočasnih in utesnjenih) oblik skupnosti.


Očarljivo in preveč površno furanje znane tematike in lezbičen poljub, ki nikakor ni vreden vsega pompa, ki sta ga okoli njega nekaj mesecev nazaj sprožili Penelope Cruz in Scarlett Johansson. Povedano drugače, veliko raje bi videl poljub, ki bi ga izvedla Woody Allen in Javier Bardem. Tisti, ki ga izvedeta Scarlett in Penelope je namreč prazen in brez isker. —Iztok

Razen sijajnega fotografskega ozadja čudovite Gaudíjeve in Mirójeve Barcelone (ter sredozemsko spevne glasbene podlage) gre nameniti še besedo ali dve Allenovim likom: njegova filmska muza Scarlett Johansson je tokrat še najmanj izrazita, a vseeno dovolj prijetna protagonistka, ki daje z zapletenostjo lika slutiti, da ne gre zgolj za puhloglavo blondinko v lovu na soparno poletno romanco. Vsekakor se še bolje odreže Rebecca Hall (obe dekleti sta predtem skupaj nastopili v Nolanovi Skrivnostni sledi) in celo stranski liki so kot vedno pri Allenu vse prej kot podporni statisti in naključni nosilci zgodbe — a nesporni adut filma in pravi razlog za ogled sta neverjetno magnetična, osupljivo karizmatična Javier Bardem in Penélope Cruz, ki v fantastični interakciji in izjemnih špansko-angleških verbalnih dvobojih prikažeta verjetno svojo najboljšo predstavo vsaj od slovitega vrtiljaka strasti Pršut pršut (1992) Bigasa Lune, kjer sta prvič igrala skupaj (kot soigralca v Almodovarjevem Mesenem poželenju se ne pojavita v istih prizorih). Ona je za svoj performans (zasluženo) dobila oskarja (Allenov umotvor pa še bafto, globus in kopico drugih odličij), on je zlati kipec imel že za No Country for Old Men (2007) bratov Coen, skupaj sta januarja letos (2011) potem dobila še sina — jaz pa ugotavljam, da gre za dva izmed najboljših španskih igralcev (ona Madridčanka, on s Kanarskih otokov), kar jih je kdaj prišlo v Hollywood.



Če zaključim podobno, kot sem začel: resda Woody Allen ni moj najljubši scenarist in režiser — ob predpostavki, da to sploh je — zgolj ter predvsem zavoljo tukaj opisanega, ki bržčas res ni njegov najboljši film (dasiravno je s proračunom 15 milijonov in zaslužkom 97 milijonov eden njegovih najdobičkonosnejših); vsaj ob takih mojstrovinah kot so (po mojem) Annie Hall (1977), Manhattan (1979), Hannah and Her Sisters (1986), Crimes and Misdemeanors (1989), Deconstructing Harry (1997) in številnih drugih. Pa je veliko režiserjev, ki so v skoraj pol stoletja ustvarjanja obdržali tako zavidljivo zgodbovno raven svojih umotvorov? Ki so se filmografsko nadgrajevali in pripovedno (kljub občasnim odstopanjem in regresijam) razvijali v vselej zanimive in vedno aktualne smeri? Ki se ne podrejajo novodobnim (komercialnim) filmskim trendom, marveč trmasto sledijo lastnim izraznim vizijam? Ne in ne.

6 komentarjev:

  1. Odličen film! Čeprav nima teže, kot prejšnji Allenovi poskusi, denimo Annie Hall, Manhattan itd., pa ga vseeno kar visoko štejem na njegovi lestvici. Simpatično lahkoten in dovolj poglobljen obenem. Allen to zna. Se mi tudi zdi, da igralski ansambel ustvari fino kemijo, ane.

    OdgovoriIzbriši
  2. Zame eden prijetnejših Allenovih filmov, predvsem zato, ker tega tipa res težko prenašam, predvsem takrat ko na dan vžge vsa njegova nevrotična persona. Njegov tok misli je zame pač prehiter. Seksi film za popizdit.

    OdgovoriIzbriši
  3. omg sadako heretik :D


    drugače pa super seksi film :D


    sam kak bolj nevrotičen lik manjka


    no, jih je pa zato v you will meet a tall dark stranger toliko več

    OdgovoriIzbriši
  4. "no, jih je pa zato v you will meet a tall dark stranger toliko več"

    Haha, to pa res!

    OdgovoriIzbriši
  5. Tale film je nekakšna prispodoba sedanjosti. Vendar ne čisto uresničljiva, ker se dejansko o stvari samo govori, v praksi je pa vse skupaj zatajeno. Čudovita, lahkotna pripoved.

    OdgovoriIzbriši