4. avg. 2011

Blade Runner (1982)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●●

Early in the 21st Century, The Tyrell Corporation advanced robot evolution into the Nexus phase, a being virtually identical to a human, known as a Replicant. The Nexus 6 Replicants were superior in strength and agility, and at least equal in intelligence, to the genetic engineers who created them. Replicants were used Off-World as slave labor, in the hazardous exploration and colonization of other planets. After a bloody mutiny by a Nexus 6 combat team in an Off-World colony, Replicants were declared illegal on earth — under penalty of death. Special police squads, BLADE RUNNER UNITS, had orders to shoot to kill, upon detection, any trespassing Replicant. This was not called execution. It was called retirement.



Po treh letih in pol neprekinjenega bloganja končno pišem o svojem absolutno najljubšem filmu vseh časov, žanrov in zvrsti. (Ha! You fuckin’ knew it! Kako dolgočasno in predvidljivo! Gotovo bi ga enako označilo vsaj še milijon drugih filmoljubov.) No ja. Bolje ikad nego nikad. Vendar brez skrbi: zapisani vtis o kakšnem filmu po kompleksnosti ni nujno sorazmeren z njegovo veljavo, kakovostjo in vplivnostjo. Zatorej nikomur ni treba biti v zadregi ali čutiti silnega strahospoštovanja v tem, da o kateremkoli filmu pove, da mu je všeč (in po možnosti še, zakaj). Kakor sem namigoval že pri legendarnem Botru (1972): tudi poanto največjih filmov je mogoče strniti v kratek, razumljiv stavek.

Srž Iztrebljevalca je tako v osnovi preprosta in predstavlja prvobitno eksistenčno vprašanje: kaj nas dela človeške? Kateri je tisti neizpodbitni dokaz, da smo ljudje? Morda naša minljivost? Naklonjenost do sočloveka in romantična ljubezen? Sočutje in kolektivni duh? Težnja po popolnosti in želja po večnosti? Ali pa našo človečnost in vse, kar nas loči od živali, opredeljujeta trajnost pristnih spominov ter možnost izbire?

To je zgolj ena dilema in plat zgodbe, kakor jo razumem. Lahko bi kdo povedal tudi drugače, pomen ostane enak. (Sicer govori tudi o človekovi razvrednotenosti v sodobnem svetu in psihosocialni razslojenosti, pomenu in vplivnosti vsenavzoče tehnologije, kapitalistični družbeno-ekonomski paradigmi vladavine vsemogočnih korporacij, avtentičnosti in naučenosti čustev, mehanicističnem posnemanju biološkega življenja ter njegovih etično-filozofskih implikacijah itd.) In vse drugo pri tem filmu? Čista cineastična poezija, hipnotična lepota in brezčasna popolnost. Če pa bi se ti — hipotetično — moral(a) odločiti med branjem mojega skromnega poklona tej filmski mojstrovini in njenim ogledom (čeprav že tretjim ali sedmim po vrsti), ti brez pomislekov priporočam slednje.

Zakulisje nastajanja filma (ki ga je menda že leta 1969 po srečanju s Philipom K. Dickom nameraval posneti Martin Scorsese) in njegova produkcijska trivia sta, podobno kot pri kultih tipa Apocalypse Now, enako fascinantna kakor zgodba sama; v vsej sočnosti ju navaja kar nekaj dokumentarnih zapisov, ljubiteljskih televizijskih in kabelskih oddaj in drugih medijskih oblik. Eden zanimivejših je triurni dokumentarec režiserja (in producenta dokončne različice) Charlesa de Lauzirike z naslovom Dangerous Days: Making Blade Runner (2007). "Nevarni dnevi" je bil namreč delovni naziv filma (katerega variante so bile še "Android", "Mechanismo" in celo "Gotham City"), ki se ponaša s kar sedmimi izdelanimi različicami in ki je bil eden od ameriških pionirjev mainstreama pri (danes uveljavljenem in docela vsakdanjem) produkcijskem trendu "režiserjevih inačic" montaže; a kaj, ko je Scott odkupil avtorske pravice za naslov od Alana Noursa, avtorja knjige The Bladerunner, za vsebino filma pa od slavnega Philipa K. Dicka oz. njegovega romana Do Androids Dream of Electric Sheep? — ki ga domnevno niti režiser Ridley Scott niti scenarist Hampton Fancher (vsaj v tistem času) nista niti prebrala. (Filmska zgodba se v resnici bežno in zgolj z osrednjimi protagonisti dotika knjižne pripovedi.) No ja, tako vsaj pravijo. Kot tudi to, kako mučno in polno nesoglasij je bilo nastajanje filma že od samega začetka, potem ko je Ridley zapustil produkcijo sci-fi epa Dune (ki se je za njegov okus preveč vlekla) ter njegovo režijo prepustil Davidu Lynchu, sam pa se je po nedavni smrti starejšega brata Franka Scotta, ki ga je močno prizadela, pridružil svoji prvi ameriški snemalni ekipi. Na živce so mu šli samovoljni in sproščenega vodenja navajeni jenkiji, slednji (zlasti ekipa maskerjev pod vodstvom Marvina Westmora) pa so zlovoljnega "angleškega snoba" kislega ksihta (ki je nenehno solil pamet direktorju fotografije Jordanu Cronenwethu in mu težil z neskončnimi ponovitvami) prezirali do te mere, da so se mu posmehovali s po meri natiskanimi majicami z napisi KURC PA TAK ŠEF, o filmu pa javno govorili kot o "Blood Runnerju". Za nameček se je bilo treba strogo držati urnika in potem ko je produkcijska hiša Filmways Inc. tik pred začetkom snemanja umaknila projekt (zavrnili so ga tudi studiji 20th Century Fox, United Artists ter Universal) in so financiranje prevzeli Alan Ladd Jr., družba Tandem Pictures ter producent kitajskega rodu Sir Run Run Shaw, sta novoimenovana izvršna producenta (po prvih poskusnih predvajanjih in odzivu testnega občinstva, zlasti pa po prekoračitvi proračuna) Jerry Perenchio in Bud Yorkin vzela produkcijo pod drobnogled (za krajši čas sta Scotta celo odpustila in pozneje vnovič najela); odločila sta se za drugačno montažo in "v prid boljšemu razumevanju zgodbe" rabo glasovne naracije. Že res, da je Ridley nameraval posneti temačno neo/tech-noir distopično sci-fi kriminalno zgodbo in voice-over je značilen dejavnik tega žanrskega koncepta, a dialogi naknadno angažiranega pisca Rolanda Kibbeeja (ki so večkrat zgolj opisovali, kaj se dogaja) so se mu zdeli naravnost bebavi ter do inteligence občinstva žaljivi. V zvezi s tem se je vnovič spričkal tudi z neznosno tečnim Fordom (po huronskem uspehu Vojne zvezd in prvega Indiane Jonesa se mu je bržčas zdelo, da je big shot zvezdnik, ali kaj), ki si je enako osovraženo glasovno naracijo namenoma prizadeval posneti karseda enolično (v nekem poznejšem intervjuju je to zanikal, češ da se je potrudil, koliko je pač šlo), in s katerim sta si bila že tako v laseh zaradi različnega razumevanja njegovega lika: Ridley je trmasto trdil, da je nekdanji lovec na glave Rick Deckard nedvomno tudi sam replikant (pisatelj Dick tega izraza sploh ne uporablja, marveč govori o "androidih"), Harrison Ford — in še marsikdo, med drugimi tudi njegov soigralec Rutger Hauer — pa je imel raje dvoumnost končnega sporočila in različne možnosti interpretacije (seveda tudi to, da je Deckard človek). Nemara je bilo Scottu na trenutke celo žal, da je glavno vlogo dobil plenilec grobnic s pomečkanim klobukom, saj so se razen Dustina Hoffmana (ki mu pretirano možato naravnani lik ni bil preveč všeč) zanjo potegovali še Tommy Lee Jones, Gene Hackman, Sean Connery, Jack Nicholson, Paul Newman, Clint Eastwood, Arnold Schwarzenegger, Al Pacino, Burt Reynolds, Robert Duvall, Nick Nolte in še marsikdo — za razliko od vloge Roya Battyja, za katero je Ridley osebno izbral povsem neznanega nizozemskega glumača, ki ga še nikoli prej ni bil srečal, a je Angleža nepopisno navdušil s svojimi performansi v filmih Turks fruit (1973), Keetje Tippel (1975) in Soldaat van Oranje (1977). Kakorkoli že, menda sta oba stara prdca, britanski režiser in arheolog z bičem, še danes nekoliko jezna drug na drugega — Ridley pa je vendarle prišel na svoj račun leta 1992, ko je po razmeroma ušivo sprejeti izvirni različici filma ter ameriški in mednarodni (International Cut) kinematografski inačici (z manj eksplicitnim nasiljem in s spodbudno pozitivnim epilogom) natanko deset let pozneje udejanjil svojo Director's Cut verzijo brez glasovne naracije in srečnega konca (ter z dodatnimi prizori, npr. pomenljivi Deckardov privid samoroga), pri kateri je konec (bolj) odprt za različne razlage. (V začetku leta 1997 končno izdani DVD je bil eden prvih filmov na ploščku nasploh, temu primerna je njegova vizualna in tehnična kakovost.) Le, da srboriti režiser spet ni bil povsem zadovoljen, saj so mu pri podjetju Warner Bros. (ki je medtem odkupilo produkcijsko in distribucijsko tvrdko The Ladd Company) za predelavo namenili premalo časa in cvenka, sam pa je bil tedaj že do vratu v post-produkciji ter mrzlični promociji filma Thelma in Louise (1991). V španoviji s specialistom za tehnično prenovo filmov in režiserjem dokumentarcev Charlesom de Lauziriko sta (po nekaterih pravnih zapletih in dokončnem odkupu pravic Warnerja za distribucijo filma) za DVD in modrožarkovni plošček leta 2007 končno izdelala še digitalno prečiščeni Final Cut z mnogimi finomehaničnimi posegi in drobnimi montažnimi popravki.



I've seen things you people wouldn't believe. Attack ships on fire off the shoulder of Orion. I watched C-beams glitter in the dark near the Tannhauser gate. All those moments will be lost in time ... like tears ... in rain. ... Time to die.

Dovolj trivie, o teh zanimivostih lahko berete marsikje (od razvpitega Hauerjevega nalašč dvopomenskega stavka "I want more life, father/fucker" in njegovega improviziranega govora "Tears in rain", Bradburyjeve stavbe kot reference na priznanega pisca, domislice Edwarda Jamesa Olmosa o "univerzalni" poulični govorici kot zmesi različnih jezikov, slovitega Voight-Kampffovega testa replikantov in "prekletstva Iztrebljevalca", ko so pozneje propadla malone vsa podjetja, katerih logotipi se v njem pojavljajo kot product placement, pa do odvečnih krajinskih kadrov iz Kubrickovega Shininga, uporabljenih v finalu); raje še kaj o samem filmu.

V sijajno vzdušnem (tech)noir poklonu klasičnemu žanru ameriške kinematografije (ter svojem najbolj osebnem in menda najljubšem filmu) je Scott vizualno in pomensko nadgradil tri leta poprej posnetega Osmega potnika (1979); kjer je v morasti satiri postmodernistične družbe in kritiki kapitalistične paradigme združil znanstvenofantastični triler ter preživetveni slasher, je tukaj povezal kiberpankovsko premiso o (raz)vrednotenju sodobne človekove eksistence in njegovi osamljenosti sredi blišča krasne nove tehnologije ter kriminalno detektivko o nekdanjem lovcu na ubežnike, ki se za petami uporniških replikantov tudi sam sprašuje o smislu. Žanrski elementi (igra senc in luči, nečimrna fatalka, cigaretni dim, stropni ventilatorji, moralno ambivalentni policisti, silhuete okenskih rolet, cinični nihilizem) so fantastično vgrajeni v distopično kontekstualno sci-fi ozadje, skupaj z osupljivim številom neverjetnih retrofuturističnih tehnopankovskih detajlov (Ridley je podrobnemu opremljanju in bogatenju scenografije rekel layering, "plastenje"), zgledujoč se po stripovski vizualizaciji umetnikov kot Bilal ali Mœbius ter nevsiljivo upodabljajoč osupljivo metaforičnost. Čudovita glasbena kulisa maestra Vangelisa poudari tragično epopejo likov v iskanju izgubljene humanosti; simbolizem postmodernistične dekadentnosti prežema malone vsak trenutek tega magnetičnega celovečerca, kjer opresivna temačnost in večni dež odsevata stanje duha protagonistov in časa praktično do zadnje minute filma, ko bela golobica iz Battyjevih rok odleti v končno modro in čisto nebo. Zlovešča mehanična piramida Tyrellove korporacije kot kakšen egiptovski bog sonca visi nad prenaseljeno citadelo, kjer po tleh gomazijo "majhni ljudje" (pretežno azijske rase — kako preroška vizija!) in se ozirajo navzgor, k vsemogočnim vladarjem ter vseprisotnim nebeškim oglasom o boljšem življenju na koloniziranih svetovih. Ali pa prizor, ko ranjena replikantka Zhora (Joanna Cassidy) s prozornim ogrinjalom na goli koži v smrtnem strahu pred zasledovalcem steče skozi niz steklenih sten, neizbežnih slutenj bližajoče smrti, ki se žvenketajoče sproti razbijajo pod njeno težo, in nazadnje obleži na tleh kot odrabljena izložbena lutka. In pa seveda končni obračun na strehi, eden najbolj dovršenih prizorov v zgodovini filma, kjer replikant Batty v sočutju in najvišjem spoštovanju življenja v zadnjih minutah bivanja prizanese svojemu krvniku ter v Deckardovem obupanem oklepanju obstoja doume smisel transcendence človeštva skozi umrljivost posameznika. Because if a machine, a Terminator, can learn the value of human life, maybe we can too. (Ups, to je pa že drug film.)



Filmska dediščina Iztrebljevalca in njegov popkulturni vpliv se kaže v preveč filmih, da bi jih našteli, od Cameronovega Terminatorja (1984) in Verhoevenovega Total Recall (1990), do Matrice (1999) bratov Wachovski, Spielbergovih Artificial Intelligence: AI (2001) ter Minority Report (2002) in še marsičesa poslej (nazadnje sem pisal o filmu Usodni). Ugledni svetovni kritiki in cineastična javnost ga uvrščajo med največje kulte in najboljše filme vseh časov. Že nekaj časa se šušlja o njegovem nadaljevanju, naslovljenem Metropolis. Ameriški pisec Kevin W. Jeter, osebni prijatelj pokojnega Philipa K. Dicka (1928—1982), je napisal kar tri zgodbe, ki nadaljujejo Deckardovo pustolovščino: Blade Runner 2: The Edge of Human (1995), Blade Runner 3: Replicant Night (1996) ter Blade Runner 4: Eye and Talon (2000). O prequelu z naslovom Purefold je še nedavno razmišljal že Ridley Scott (v sodelovanju z bratom Tonyjem), tozadevno se je omenjalo tudi Christopherja Nolana in še koga. Osebno si želim, da bi raje posneli karkoli drugega.

It's too bad she won't live! But then again, who does?

21 komentarjev:

  1. Z užitkom prebral.

    Hvala lepa ;)

    Vidim, da ti je uspelo zagnati ventilator in priklicati dež:) Nice

    OdgovoriIzbriši
  2. Aha. :) BR je en tak magičen film.

    OdgovoriIzbriši
  3. eden od tistih filmov skozi zgodovino, ki so enostavno popolni (čeprav je ob prvih releasih in samem snemanju filma zgledalo ravno obratno)


    edino žal mi je, da ni bil posnet še kak film, ki bi se dogajal v blade runner vesolju (predvsem na off-world kolonijah)

    OdgovoriIzbriši
  4. Super! tudi meni eden boljših, me močno mika, da si ga osvežim. Tisti govor v dežju je pač legendaren. Super zapis.

    OdgovoriIzbriši
  5. Tokrat se zaradi ocene ne bom pritoževal..:)
    Režiserjeva različica (verjetno okrog leta 1992)se je takrat še enkrat predvajala tudi v naših kinih, kar se danes, ob že tako siromašni ponudbi, zdi praktično nemogoče (razen Titanika in Avatara).
    Btw. je kdo igral odlično (in zelo hroščasto) PC avanturo na šestih diskih?

    OdgovoriIzbriši
  6. Cosmopapi, jaz imam PC igro in sem jo obrnil vsaj 6x. Imaš, mislim da 6 različnih koncev, odvisno od odločitev, ko raziskuješ umore, vmes na raznih (vnaprej določenim) osebkih delaš Voight-Kampffov test (izidi teh testov tudi odločajo na konec, ki ga boš videl). Zgodba je lepo razdelana in vidiš (nekatere) lokacije in osebe iz filma.

    Če je še nisi oz. kdorkoli ni igral, zelo zelo priporočam, fanom filma bo sigurno všeč igra.

    OdgovoriIzbriši
  7. Izčrpen in zanimiv zapis!

    Blade Runner je tudi eden izmed mojih najljubših filmov, z zanimivo trivio - pred leti sem nabavil tisto posebno izdajo, ki vsebuje pet verzij filma.

    Zanimivo trivio ima tudi Vangelisova glasba (po 12 letih šele izid soundtracka, pa do tega, da sta se baje Scott in Vangelis veliko prepirala, ker je prvi nekaj vedno prčkal na filmu in je zato moral drugi veliko spreminjati glasbo). Pa še Vangelisov ego je bil malce načet, ker se je Scott mimo njega menil še z drugimi glasbeniki (baje ni čisto zaupal Vangelisu, da bo glasba dobro izpadla)itd. Vse skupaj obstaja sedem različic soundtracka, od tega samo dva uradna.

    Saj to pa verjetno tako imaš ;)

    http://mgerencer.blog.siol.net/2008/02/15/poslusamo-glasbo-vangelis-blade-runner-trilogy-25th-anniversary/

    OdgovoriIzbriši
  8. Mislim ... to pa je zapis! Za objavo! Pa ne samo na blogu. Res.

    OdgovoriIzbriši
  9. Odlično, zelo dobro razdelano. Tudi jaz pišem študijo o Iztrebljevalcu. Res sci-fi klasika, katere teme so in bodo aktualne.

    OdgovoriIzbriši
  10. Hvala. Če bo ta študija kdaj javno dostopna na netu (blog, webpage), me zelo zanima. :)

    OdgovoriIzbriši
  11. Ravno danes sem si ga ponovno ogledal (šele drugič, priznam) in sem moral prebrati kakšen vtis. No, dovolj je bil en. Več kot odličen zapis, in če se obregnem ob komentar iz leta 2002: krepka večina v medijih objavljenih recenzij se lahko skrije pred zapisi tvojega bloga.
    Nekoč se moram tudi sam lotiti zapisov o meni najljubših filmih. Bo pa prvi menda Apokalipsa zdaj.

    OdgovoriIzbriši
  12. Hvala. :) Znanje in izkušnje najboljših filmov tudi sam občasno obnavljam, prav pred kratkim sem (spet) videl daljšo, režiserjevo različico Apokalipse in moram reči tole: dodatni prizori so pravzaprav v resnici skoraj nepotrebni, nič bistvenega ne prispevajo k celoti. Je pa vseeno zanimivo videti integralno verzijo. Bom z veseljem prebral tvoj vtis, ko/če bo.

    OdgovoriIzbriši
  13. Vidiš, jaz sem prvič gledal daljšo verzijo Apokalipse in sem prav moral preveriti, kateri prizori so dodani. Iskreno mi je bolj pri srcu podaljšana (čeprav prizor s Francozi nikakor ni obvezen dodatek), verjetno predvsem zaradi tega, ker bi lahko ta film gledal v nedogled. :)

    OdgovoriIzbriši
  14. No, uradno je. RT brišem z zaznamkov. Kinematografija, zvočna kulisa in nasploh forma je brezhibna, a manjka duša. Tista poetičnost in brezčasna lepota, ki si jo tako lepo opisal v tem zapisu.
    Nekako sem upal, da je kaj kliknilo in bo film presežek (seveda ne na ravni prvenca). Dobro, vizualno spektakularno nadaljevanje, z zanimivimi idejami, vendar je vse tako površinsko, razvlečeno in dolgočasno podano, da sem kar malce jezen glede na potencial.
    O igralskih vložkih pove dosti, da je highlight tečni Ford. Sicer so performansi ok, ampak ko pomislim na nianse v prvencu ... Tam nekje dobra sedem, me prav nič ne vleče še enkrat presedeti teh 163 minut. :/ :)

    OdgovoriIzbriši
  15. Opa, sem presenečen (saj govoriš o Villeneuvovem filmu, ne), vsaj sodeč po vtisih in opisih, ki jih pravkar berem (filma še nisem videl), po drugi strani pa me spet ne preseneča tako zelo, zlasti ker so pričakovanja ljubiteljev originala verjetno najvišja v vsej zgodovini filmskih nadaljevanj.

    OdgovoriIzbriši
  16. Ja, prav tega. :) Seveda se kot vedno zavedam, da je filmsko doživetje subjektivno, ampak ob vsej hvali hočeš nočeš pričakuješ nekaj posebnega. Navadno najdem med vtisi indice za upravičen dvom, tokrat jih resnično ni bilo veliko. Villeneuve se mi je (žal) znova izkazal kot vizualno zelo zanimiv, vendar dokaj dolgočasen filmar. Ne vem, zakaj, ampak njegova 'hladna', zamaknjena režija me do neke mere odvrača, sploh pri njegovih nedavnih filmih. Nimam želje po ponovnem ogledu, kar je v moji beležki pomemben faktor. Enostavno si ne zapomnim prizora, v katerem bi se vizualije, igra in ostalo prelilo tako kot pri nekaterih ostalih sodobnih in preteklih režiserjih.

    OdgovoriIzbriši
  17. Hm, zanimivo. Upam seveda, da tudi kaj napišeš o tem. :)

    OdgovoriIzbriši
  18. Pismo, moral se bom (malce) posipati s pepelom. Včeraj, nenadejano, me kolega povabi v kino in itak, da sem šel še enkrat gledati.
    Očitno sem bil presneti fanboj, čez katere kdaj pa kdaj kakšno rečem. :)
    Ne vem, kaj točno se je zgodilo, ampak film sem šel tokrat gledati bolj 'razbremenjeno' in sem začutil jedro filma (me je poskralo oz. nekaj v tem smislu). Še bolj me bega, kako nisem v prvo videl določenih vsebinskih detajlov in podrobnosti v igri Goslinga.
    Verjetno se bom s tega vidika lotil tudi vtisa. Predvsem sem se recimo zalotil, da sem ga prvič gledal kot tipično nadaljevanje, a je žanrsko tako zelo drugačen, da sem mu s tega vidika delal krivico. Nekatere stvari me sicer še vedno motijo (dolžina, določeni performansi), ampak sem bistveno bolj za tokrat.

    OdgovoriIzbriši
  19. Oho, zdaj je pa sploh postalo zanimivo in bom z zanimanjem prebral tvoj vtis. Sicer pa taki filmi itak zahtevajo dva ogleda, tudi izvirnik verjetno začneš ceniti šele po večkratnem ogledu.

    OdgovoriIzbriši
  20. To je temen, skrivnosten, mračen, brezupen, in osamljen film. Na trenutke celo depresiven. Ampak vse pri njem tako briljantno združeno, najbližji mojster kinematografov, ki mi pade na misli, da bi lahko naredil nekaj takega, je Stanley Kubrick.
    Moram ga še enkrat videti, monumentalen triumf filma, ki je prav tako dober (morda še boljši) kot originalni in eno najboljših nadaljevanj vseh časov.

    OdgovoriIzbriši