24. avg. 2011

Deep Blue Sea (1999)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Po svetovnih kindvoranah pravkar navdušuje reboot slovite opičje franšize Rise of the Planet of the Apes (2011) režiserja Ruperta Wyatta, jaz pa sem se ob zapisu kolega na blogu Filmski kotiček z nezgrešljivo asociacijo spomnil na akcijski triler Rennyja Harlina (izpred natanko ducata let) s skoraj identično premiso: iz izvlečka možganskega tkiva gensko spremenjenih morskih psov izdelujejo morebitno zdravilo za Alzheimerjevo bolezen, nakar se strašljive super-inteligentne ribe uprejo človeškemu izkoriščevalcu in skušajo siloma rešiti iz spon izvajalca poskusov na njih. Zdaj je na skupini morskih biologov, potapljačev, znanstvenikov in drugih prebivalcev vrhunskega podvodnega laboratorija, da orjaškim in strateško razmišljujočim krvoločnim živalim preprečijo izhod na odprto morje (ter po možnosti še sebi rešijo življenje, če se da).

No, what you've done is taken God's oldest killing machine and given it will and desire. What you've done is knocked us all the way to the bottom of the goddamn food chain.



Mater, kako mi gre na živce, ko dobro zastavljeno zgodbo z velikim potencialom potem ustvarjalci (mrko gledam predvsem vas, scenaristi Duncan Kennedy ter Donna in Wayne Powers) ne izpeljejo tako, da bi resnično prišla do polnega izraza. Saj vem, da preživetvena fabula ni kaj več kot lahkoten poletni popkorn in še stoti derivat slavnega Spielbergovega Žrela (1975), prve velike sodobne blockbuster-uspešnice (pokloni se ji z registrsko tablico, najdeno med zobmi morskega psa), ampak režiser finskega rodu Renny Lauri Mauritz Harjola ima načeloma odličen občutek za razvijanje zgodbe, njen pripovedni tempo in predvsem zabavno plat. No ja, s proslulo piratščino Cutthroat Island (1995) — tudi uradnim guinessovim rekorderjem med največjimi filmskimi flopi vseh časov — je resda močno udaril mimo, a kljub temu ohranil status doslej najuspešnejšega Finca v Hollywoodu (ter med leti 1993 in 1998 moža Geene Davis, srečni pankrt). Nase je opozoril z nizkoproračunsko srhljivko Prison (1988) in največje privržence žanra istega leta zadovoljil s četrtim nadaljevanjem franšize A Nightmare on Elm Street: The Dream Master (1988), pravo terno pa zadel z letališkim sequelom trdega umiranja Die Hard 2 (1990). Nadvse uspešen je bil tudi z akcijsko plezalščino Cliffhanger (1993), ki je hirajočo kariero krivoustega katatonika Silva Žrebca vsaj začasno povlekla iz greznice; osebno pa sem se najbolj zabaval v sarkastičnih dialogih njegove (menda osebno najljubše) kriminalne črne komedije The Long Kiss Goodnight (1998), kjer je razen soprogi Geeni namenil vlogo tudi gobezdavemu street-wise privatnemu očesu Samuelu L. Jacksonu. No, slednjega potem Renny vtakne še v svojo Globoko modrino, kot bogataškega pokrovitelja genskih eksperimentov Russella Franklina — a ne najbolj posrečeno, če mene vprašate.  SPOILER  Resda se je prizor, kjer ga iz podmorniškega doka potopljenega laboratorija bliskovito šavsne zobatec, uvrstil na številne cineastične lestvice "najboljših filmskih smrti" (najbrž v smislu "najmanj pričakovanih" ali kaj), a Jackson v malone kameo nastopu že predtem prikaže pust, odvečen in povečini neduhovit lik. Ki ga tako ali tako pobere že v prvi tretjini filma, in podobno kruta usoda čaka tudi sicer vselej prepričljivega Stellana Skarsgårda. Kdo torej ostane, da bo rešil dan in svet pred nenasitnimi podvodnimi plenilci? Eh. Večni akcijski sidekick Michael Rapaport, klišejski etnično obarvani lik pridigarskega kuharja oz. funny-nigga raper LL Cool J (v čigar vlogi bi lahko nastopil tudi glumaški raper Ledena kocka ali poljubni ‘sem-črn-in-ponosen’ temnopolti igralec), par zanemarljivih in vnaprej jasnih žrtev stereotipnega odštevanja življenj ter nekdanja britanska manekenka Saffron Burrows (videli smo jo tudi v odličnem The Bank Job ter v stranski vlogi v Petersenovi Troji), za katere igralske sposobnosti bi bilo nemara bolje, ako bi se držala modnih pist. (Ne domišljam si, da je Sigourney Weaver, ampak ali bi bila lahko igralka v taki vlogi tudi zanimiva in ne zgolj čedna? Ali pa vsaj z zmogljivejšimi pljuči, če se že kaže v spodnjem perilu?) Ah, in seveda postavni ex-con-cinični-potapljač Thomas Jane, ki me tudi v svojih poznejših vlogah — od stripovskega Kaznovalca (2004) do Kingove in Darabontove Megle (2007) — ni nič bolj izrazito navdušil.

Morski psi namreč sekajo hitreje od formule ena, odločitve o tem, kdo bo končal med ostrimi zobmi, pa se izvedejo tako bliskovito in divje, da ohromimo in nujno potrebujemo nekaj trenutkov, da pridemo k sebi. [...] Ko pridemo k sebi, nas useka še enkrat. Ko nas useka še enkrat, pa nas useka še dvakrat. —Iztok

Kot rečeno: saj ne pričakujem ravno Scottovega "Aliena pod vodo" in Cameronovega "Brezna z morskimi psi", a če je že zgodba prežvečena in predvidljiva, če njen satirični ton o farmakološki korporativni brezkompromisnosti ter človekovi aroganci nad naravo izzveni že v prvem kadru in če so že njeni plitvo karakterizirani protagonisti docela nepoistovetljivi (gledalcu praktično dol visi za vsakogar v filmu, še največ simpatij je deležen kuharjev papagajček), bi jim vsaj pisec (teh je žal več, to pa je redko dober znak) lahko v usta potisnil količkaj bolj duhovite, logične in življenjske dialoge, ki bi skupaj z bogatejšo družbenokritično sporočilnostjo pustili vtis nečesa pomenljivega ter inteligentnega. (Škoda, da Renny ni vnovič sodeloval z domiselnim Shaneom Blackom.) O patetični računalniški vizualizaciji (ridikulozni CGI je na meji parodije) pa raje ne bi razpredal, sicer se bom začel spraševati, ali je moja ocena tega filma še previsoka. Mah, bržčas niti ne, saj je film dobro posnet in zmontiran, občasno vsaj spodobno napet, predvsem pa sila nepretenciozen in dovolj kratkočasen (dasiravno mi je rhythm & blues in hip-hop glasbena podlaga manj všeč), pa "nekdanja podmorniška baza" oz. plavajoči laboratorij Aquatica predstavlja dovršeno filmsko okolje (le poglejte, kakšno sterilno, računalniško upodobljeno scenografijo uporabljajo današnja skrpucala). Projekt avstralske tvrdke Village Roadshow Pictures in distributerja Warner Bros s proračunom 60 milijonov je celokupno tudi pridelal skoraj trikrat toliko dobička, kar navsezadnje sploh ni slabo.

5 komentarjev:

  1. Ajkule letos spet kažejo čeljusti. Izgleda zelo emtivijevsko (in bedasto).

    http://www.imdb.com/title/tt1633356/

    OdgovoriIzbriši
  2. Se popolnoma strinjam, da preveč scenaristov ni nikoli dobro znamenje in tukaj sta pod credits navedena tri imena, ko pa greš gledati trivio izveš, da je scenaristov v resnici bilo sedem. Proračun so pa imeli kar močan, zato me čudi, da je Thomas Jane sploh dobil glavno vlogo.

    OdgovoriIzbriši
  3. Oh teli morski psi :D Z opisom se strinjam, jst bi dal še kakšno oceno nižje. Ni me prepričal.
    @mgerencer: deluje res bedasto, sploh oznaka 3D mi takoj zviša krvni tlak :)
    podobna štorija je the reef...

    OdgovoriIzbriši
  4. Waaaaaaaaaaa, kaj vidijo moje oči. Pridem na filjmoljubov bljog, da ga malo pšodražim, češ da nekateri nestrpno pričakujemo recenzijo Supermana (PopTv v petek zvečer), dobimo pa še boljše - provokatorsko glavo bljoga.

    Vidva pa res ne moreta drug drugega, anede? :mrgreen:

    OdgovoriIzbriši
  5. Če mogoče misliš Superman se vrača z Brandonom Routhom (Dylan Dog: Dead of Night), potem -BRUH-. Sem nehal gledat po 20 minutah in gotovo ne bom pisal o njem.

    OdgovoriIzbriši