21. avg. 2011

The Hangover (2009)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Remember, what happens in Vegas stays in Vegas. Except for herpes. That shit'll come back with you.

Če na hitro pobrskaš po blogu filmoljub, bržčas opaziš, da povečini pišem o starejših filmih in da imam (ali pa vsaj skušam imeti) tudi sicer določeno distanco do ogledanega. Iskreno menim, da se film praviloma "naredi" postopoma, da "dozori" z leti, da se šele čez čas umesti v občutenje občinstva in zdrsne na ustrezno mesto v kolektivni zavesti, med (pop)kulturnimi referencami, širšo cineastično sporočilnostjo in aktualnimi trendi zabavnosti. Mislim, da sem lahko o preteklih filmih (vsaj v okviru lastnega dojemanja) čez nekaj let bolj objektiven kot pri prvem ogledu.



No, če se mi že tedaj, ko je začela presenetljivo uspešen pohod po kinodvoranah, Prekrokana noč ni zdela kaj posebej izjemnega, potem danes — po vnovičnem ogledu — ugotavljam, da se mi zdi ena najbolj precenjenih komedij zadnjih let nasploh. (Ali pa jaz nimam nobenega smisla za humor. Tudi to je vsekakor mogoče.) "Komedija leta 2009"? No ja, mogoče v relativnem smislu, ob takih "dosežkih" kot so Couples Retreat, The Proposal, The Ugly Truth, I Love You, Man ter Funny People, ki smo jih bili deležni taistega leta (da o katastrofalnem 2010 niti ne govorim). Ne spomnim se, da bi se že ob tedanjem ogledu skisane fantovščine zmešnjav enkrat samkrat nasmehnil; zagotovo pa vem, da sem tokrat namrščenega ksihta komajda dočakal konec te neumne in neslane enolončnice lasvegaških klišejev oz. zmesi črne komedije Very Bad Things (1998) ter (b)analnega debilizma Dude, Where's My Car? (2000).

Producent in režiser Todd Phillips nam je že predtem večinoma serviral nekonvencionalne komedije na temo moškega druženja in sarkastičnega parodiranja tozadevnih stereotipov, pospremljenega z dobršno (k sreči ne pretirano) mero seksualno-straniščnih dovtipov, denimo Road Trip (2000), Old School (2003), Starsky & Hutch (2004) in School for Scoundrels (2006). Ampak, come on, Todd, koliko časa misliš, da so vsakovrstne male-bonding šale zabavne? Če mene vprašaš, z vsakim filmom čedalje manj. Saj razumem, da skušaš že tako pešajočo in vse bolj bedasto ameriško komedijo usmeriti v sveže tokove in načeti drugačne percepcije — in naše sinapse za humor občutljivega čelnega režnja to vsekakor pozdravljajo — ampak čisto vse, kar je (malce) "drugačno", pa spet ni dobro. Ali pač? ('Paging dr. Faggot!') Že tisočkrat videna zgodba o kaosu prekrokane noči in jutru z amnezijo, ko se zbudiš brez zgornjega sekalca — z neznanim dojenčkom v sobi in rjovečim tigrom v hotelski kopalnici — ter skušaš po lastnih stopinjah sestaviti meglene koščke prejšnjega pijanskega večera, vse skupaj zamotano v (že tisočkrat) videno prispodobo o "poslednjem druženju" svobodnega moškega duha pred veliko ameriško poroko in politično nekorektnem sproščanju prvobitnih gonov pod vplivom opojnih substanc?



Filmski humor je med vsemi žanrskimi elementi najbolj osebna in najzahtevnejša prvina. (Enako težko je razložiti, zakaj ti je kaj smešno, kot to, zakaj ti ni — in obstaja razlika med tem, da šale ne razumeš ter tem, da jo, a ti pač ni zabavna.) Verjetno je moje doživljanje komedije The Hangover povsem subjektivno (prisežem, da sem si pri drugem ogledu odkritosrčno želel, da bi mi bila všeč) in bom deležen kakšnega (nemara upravičenega) očitka o pristranskosti. Ampak veste, kaj? Take pripombe si ženem k srcu približno toliko kot namige o tem, da "ne razumem" pronicljivih smešnic Adama Sandlerja ali duhovitih aforizmov "Mariborčana" Iztoka Gartnerja.
To je nova tržna niša, ki so jo sfurali filmi Knocked Up, Forgetting Sarah Marshall in recimo Superbad. To so čedalje bolj opazni in skulirani Bradley Cooper, simpatični Stu Price in odbiti Zach Galifianakis, ki ga brez dvoma čaka kariera malce strošenega Jacka Blacka. Tri hude face, ki jih že čaka nadaljevanje. Kot modele filma Ameriška pita, kot vse tiste junake, ki jih gledalci vzamejo za svoje. —Iztok

p.s. Mimogrede, če sem že do vratu zabredel v razpravo o okusih in "objektivnosti" subjektivnega, naj povem še to: kolikor mi je Bradley Cooper (vsaj doslej bil) skrajno brezvezen glumač, toliko mi je Zach Galifianakis (tudi v vseh filmih poslej) docela nezanimiv in na moč zoprn. Moram res omeniti, da je ta bedarija dobila še nadaljevanje The Hangover Part II (2011)? Ne? No, pa ne bom.

3 komentarji:

  1. Precenjeno je edini pridevnik, ki ga lahko priključim naslovu filma. Po vsh ocenah in hvalah sem pričakovala eno res top komedijo, dobila pa ... no, ''mačka''!

    OdgovoriIzbriši
  2. kul film, s precej pretiravanja

    OdgovoriIzbriši
  3. Z drugim delom tvoje ugotovitve se strinjam. :D

    OdgovoriIzbriši