18. avg. 2011

Hereafter (2010)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Slavna francoska televizijska voditeljica doživi udar uničujočega morskega vala na tajski obali in ko med grozljivo povodnji skoraj utone, na lastni koži občuti izkušnjo bližnje smrti; v San Franciscu jasnovidec in medij kot nekvalificirani skladiščnik vztraja v anonimnosti življenja brez zahtev ljudi, ki bi radi komunicirali s svojimi umrlimi svojci; v revnejšem predelu Londona pa se ob zasvojeni materi samohranilki dvanajstletni deček spopada s tragično izgubo ljubljenega brata dvojčka. Usode treh ljudi v treh državah, ki so se različno dotaknile slutnje onstranstva, se bodo nepričakovano povezale na način, ki bo vsakomur med njimi prinesel svojevrstno razodetje o doumevanju smrti in življenja.

You know, as a scientist and atheist my mind was closed to such things. Oh, absolutely. Afterlife, near-death experiences Like everyone else, I thought people saw bright lights, Eden-like gardens and so forth because they were culturally conditioned to do so. But after 25 years in a hospice working with people, many of whom were pronounced dead but then miraculously survived, the accounts of what they actually experienced were so strikingly similar it couldn't just be coincidence. And add to that the fact that when they had these experiences they were almost all unconscious, a state in which my enemies agree the brain cannot create fresh images.



Gre za Clinta Eastwooda, enega najbolj zrelih in vsestranskih ameriških filmskih ustvarjalcev današnjega časa, ne za kakšnega infantilnega bebca Michaela Baya ali prostodušnega naivneža Stevena Spielberga, zato bom začel spoštljivo in spodbudno: cunami, ki ga kot uvod v svojo interpretacijo obsmrtnih doživetij in občutenja onstranstva prikaže režiser, po srhljivi avtentičnosti in dramatičnosti prekosi vse (veličastne in prazne) Emmerichove in Petersenove kataklizmične vizualne masturbacije, proračun gor ali dol. Tudi drugi fotografski učinki ter sijajna eksploracija patinirane kamere Eastwoodovega stalnega snemalca in mojstra svetlobe Toma Sterna (vsi Clintovi filmi od Sudden Impact iz leta 1983 dalje, po Blood Work leta 2002 v izrecni vlogi direktorja fotografije), ki sijajno odseva čustvena stanja protagonistov, nikdar niso sami sebi namen. Igralski performansi so v splošnem nadvse solidni — Matt Damon je, presenetljivo, čedalje boljši dramski glumač, Cécile de France (Haute Tension) pa brhka kot svež francoski croissant — in nasploh so vizualizacija, dialogi (precejšen del v francoščini) ter dramaturški kontekst bližje evropskemu vzdušju kakor hollywoodskemu projektu. Vse to gre kakopak šteti staremu mačku Eastwoodu v velik plus. (Kot tudi glasbo, ki jo je vnovič napisal sam.)



Zakaj so bili odzivi kritikov in občinstva torej razmeroma deljeni — čeravno marsikdo priznava, da gre za pomenljivejši in všečnejši projekt od nekaterih Eastwoodovih prejšnjih (film pa nominiran za oskarja in šest saturnov ter druga odličja)? Naj ugibam. Domnevam, da predvsem zaradi zgodbe po izvirnem scenariju sicer izkušenega pisca Petra Morgana (The Queen, The Other Boleyn Girl, Frost/Nixon), ki se po eni strani loteva ideološko sporne in psihološko zahtevne tematike z nenavadno svežino in neobremenjenostjo; po drugi pa protagoniste zaplete v vzročno sosledje dogodkov in hiperkontekstualno igro usode, po kateri bi bila fabula lahko tudi zgodba o fascinantnih naključjih, ne o nadčutnem doživljanju sveta umrlih. Ta pripovedna nedorečenost in dvoumnost daje filmu oportunistično lahkoten značaj, nemara preveč prikladen (in tozadevno cenen) za Clinta, od kogar smo se razvadili prejemati čedalje boljše filme. Ampak Clint klinc, ako smo pripravljeni to nedovršenost spregledati in ji ne posvečati pretirane veljave (na kar opozarja že kolega Goodfella), dobimo izjemno pretanjeno, nežno in nenavadno intimno predstavo o drugem svetu s strani (z lastno minljivostjo očitno spravljenega) producenta in režiserja, ki se mu pravzaprav ni treba (več) dokazovati — temveč nas docela umestno in prav nič pokroviteljsko (po mnenju nekaterih pa malce naivno in enostransko) pobara o nekaterih pomembnih rečeh: naj nikar ne zapravljamo življenja z nenehnimi pripravami in (bodisi religiozno ali ateistično psihološko) kontemplacijo smrti, naj se poslednje skrivnosti tudi ne bojimo in ne objokujemo pokojnikov, temveč naj raje čas, ki nam je preostal, odgovorno in polnovredno izkoristimo za prijaznost in naklonjenost do sočloveka, tukaj in zdaj.

A life that's all about death is no life at all.

4 komentarji:

  1. "...cunami, ki ga kot uvod v svojo interpretacijo obsmrtnih doživetij in občutenja onstranstva prikaže režiser, po srhljivi avtentičnosti in dramatičnosti prekosi vse (veličastne in prazne) Emmerichove in Petersenove kataklizmične vizualne masturbacije, proračun gor ali dol."

    I couldn't agree more ;)

    BTW, hvala za link

    OdgovoriIzbriši
  2. No, hvala bogu za Filjmoljuba, da se spomnim, da kakšne stvari še nisem pogledal. 'falaaaaaaaaa

    OdgovoriIzbriši
  3. Ej, mene pa še zdaleč ni tako prepričal, ne vem no. Morda sem pričakoval preveč, pa še Damon mi teži. :) Se pa z marsičem strinjam, sploh tisto kar je izpostavil goodfella je zadelo žebelj na glavico.

    OdgovoriIzbriši
  4. @Pauc: zdi se mi, da vem, kaj misliš - igralsko in zgodbovno bi verjetno res težko našli kakšen hud presežek (zato tudi pravim, da so mnenja deljena), ampak meni je bil všeč predvsem tematsko in konceptualno, kot ideja in sporočilo, pa posnet je zelo dobro (kot vsi Eastwoodovi), tako fino vzdušje, ne glede na precej resno tematiko.

    OdgovoriIzbriši