29. avg. 2011

Moon (2009)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Vem, dolgočasen sem. Prvič, pišem o filmih, ki so si jih tisti, ki so to nameravali, tako ali tako že zdavnaj ogledali (onim drugim pa je itak vseeno); in drugič, pri filmih, ki jih je večina blogerskih kolegov in filmskih kritikov že označila za zanimive, pozornosti vredne in (zlasti sredi hollywoodske mizerne bere zadnjih let) nadpovprečne, potem jaz izprdnem še svoje sila izvirno mnenjce: "Aha, dober je." (K sreči so blogi nadvse zanimiva reč: če hočeš, lahko kadarkoli nehaš brati, ali pa h komentarjem napišeš "Ta filem je slap in ti si idjot".)

No, Moon (mi) je res dober film.



Prvič, njegov največji adut se mi nedvomno zdi glavna vloga, posebej napisana za čedalje boljšega kalifornijskega značajskega glumača Sama Rockwella, ki v sijajni karakterizaciji iz svojega (dvojnega) lika resnično iztisne, kolikor je sploh mogoče. Rockwella gledamo praktično ves čas všečno kratke minutaže filma (dobro poldrugo uro) in njegova nevsiljiva, zanimiva, pristno človeška prezenca je neprekosljiva; ni veliko igralcev, ki zmorejo ustvariti (ter do konca obdržati) tolikšno mero poistovetljivosti in avtentične emotivne interakcije z gledalcem.
Drži, Sam Bell je the one and only, kot vsako jutro zapoje tudi budilka. Četudi živi v rutini, mu ni dolgčas, saj se zaveda, da opravlja prelomno misijo. Vse do trenutka, ko ga začnejo begati prividi, ko se zave, da morda le ni sam in da je v resnici ves čas le kopija originalnega Sama Bella. Ali kot je dejal Arthur C. Clarke: 'Če smo v vesolju sami, je to velika potrata prostora.' Prav imate, Moon je vesoljska drama, na nek način tudi triler, celo komedija, tudi satira, če odpremo možgane. —Iztok

Drugič, kar je neodvisni britanski režiser in (skupaj z Nathanom Parkerjem) scenarist Duncan Jones (drugače pa sin Davida Bowieja) v svojem celovečernem prvencu uspel ustvariti s produkcijsko žepnino petih milijonov dolarjev, je — kako ne bi bil slišati pretirano melodramatično — enostavno fantastično. Neverjetna mizanscena, osupljivi interierji vesoljske postaje in Luninega okoliša, podrobnosti vozil in tehnične opreme, vse je brezhibno dovršeno in neprimerno bolj prepričljivo kot pri marsikaterem visokoproračunskem novodobnem sci-fi tech-blockbusterju.

Tretjič in zadnjič, Moon v največjem sijaju vrača žanru znanstvene fantastike njegov prvobitni smisel in pronicljivo literarno srž: družbeno satirično substančnost zgodbe, ki za spremembo ne žali inteligence gledalstva. V pripovedi, ki bi lahko prišla tudi izpod peresa (po mojem) največjega mojstra tega žanra Stanisława Lema, odzvanjajo prepoznavni elementi kultne Kubrickove Odiseje v vesolju (1968) in Tarkovskega Solarisa (1972), združeni z vzdušjem ekološke sci-fi klasike Silent Running (1972) Douglasa Trumbulla in scenografijo Scottovega Aliena (1979), pa še česa — spojeni v preprosto, a izvirno in pomenljivo zaokroženo celoto. Njena sporočilnost je preprosta: gre za eksistencialno dilemo moža, ki ugotovi, da je klon (pravzaprav eden od mnogih), in za njegovo poslednje spopadanje z osebnimi odločitvami ob iztekajoči se življenjski dobi. Ponavljam: znanstvena fantastika v svoji najžlahtnejši opravi, ki služi za socialno kritično ogledalo ter izraz (vselej aktualnih) človekovih teženj po spoznanju "višje resnice" in navzočnosti transcendentalne inteligence, ki naj bi nam povedala kaj o nas, kdo smo in kam gremo; o obče univerzalnih vrednotah, človekovem mestu v času in prostoru, namenu bivanja, ljubezni do bližnjih in spoštovanju (kakršnegakoli) življenja.

Rockwella sem menda prvič opazil v bizarnem avtorskem ekscesu Sama Henryja Kassa The Search for One-eye Jimmy (1994), zabaval me je v (srednje všečnem) Darabontovem The Green Mile (1999) ter dokončno navdušil v Clooneyjevem Confessions of a Dangerous Mind (2002) in večini svojih poznejših projektov. Prepričan sem, da tega nadarjenega igralca čaka sijajna prihodnost; kot tudi režiserja Jonesa — vsaj, če bo nadaljeval v podobnem slogu. (Letos je navdušil z nadvse solidnim, a ne več tako prelomnim akcijskim sci-fi trilerjem Source Code scenarista Bena Ripleyja.) Njegov prvenec je po uspehu na različnih festivalih zaenkrat prejel bafto in več nominacij ter drugih (britanskih in mednarodnih) filmskih odličij; jaz pa menim, da se bo njegova veljava z leti še povečevala.

5 komentarjev:

  1. Upam, da Ducanu uspe zbrati finance za njegov visokoproračunski ZF projekt MUTE.
    Zaenkrat ga studii zavračajo, zato je tudi sprejel delo pri Source Code, da tiste z denarjem prepriča, da se dobro znajde tudi z veliko denarja.

    BTW Luna mi je bil zelo všeč, Sam Rock(s) well

    OdgovoriIzbriši
  2. Izjemen film! takrat sem kar veliko tuhtal o njem, me je fajn premaknil. Sam Rockwell je pa hudičevo dober igralec.

    OdgovoriIzbriši
  3. Ups, že dodal oba vajina linka. :)

    OdgovoriIzbriši
  4. Ampak tle je scenografija lune res dobro posneta in prikazana... Pa kako zdolgočaseno se vozi s tistim vozilom tam naokoli in opravlja svoje delo... Oh ja, dober, filozofski film. Matr, da si ga bom še enkrat ogledal.

    OdgovoriIzbriši
  5. Tudi meni je ta film zlo dober. Sem si ga ogledal pred kratkim, skupaj z Apolom 18. Sam ta mi je bil boljši. Nekje sem prebral da bodo posneli nadaljevanje, v katerem ta 'glavni' kolvn prispe na Zemljo. :)

    OdgovoriIzbriši