7. avg. 2011

Space Cowboys (2000)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Clock's ticking, Bob. And I'm only getting older.

Če ne bi bil jaz malce prestar, da bi se kot mokra najstnica slinil nad hollywoodskimi idoli, bi bil Clint Eastwood prav gotovo moj filmski vzor. Ne le zato, ker je nadvse zanimiv igralec, briljanten režiser, odličen skladatelj (saj ste vedeli, kaj?) in nasploh sila nabrit star maček, ampak ker je tako pretanjeno prebrisan, da mu (vsaj mene) vselej uspe ujeti na limanice. Odkar (tudi) režira, se hudomušno in sarkastično — včasih bolj med vrsticami, drugič prostodušno odkrito — muza lastnim letom in nam med drugim vsakokrat servira porcijo satire o predsodkih in predstavah generacijskega prepada: v vesternu Neoproščeno (1992) je bil "prestar" za klasičen revolveraški obračun, v drami Na ognjeni črti (1993) (režiral je W. Petersen) "prestar" za osebnega stražarja predsednika, v ljubezenski mojstrovini Najini mostovi (1995) "prestar" za resno romanco, v trilerju Popolna oblast (1997) "prestar" za poklicnega tatu, v True Crime (1999) in še kje "prestar" za karkoli, v Vesoljskih kavbojih pa je kot upokojeni pilot Frank Corvin odločno "prestar", da bi v skafandru letal po vesolju — potem ko si je pred štirimi desetletji kot član tedanje elitne posadke zaradi samozaverovane trmoglavosti in stremuškega egoizma zapravil možnost postati eden prvih Američanov v vesolju. A kaj, ko je tedaj izdelal program za krmilni sistem, ki se je med hladno vojno potem nekako znašel na ruskem komunikacijskem satelitu, in ko se ta okvari in grozi, da se bo kot ognjena krogla vrnil v zemeljsko orbito, ni nikogar več, ki bi se spoznal na predpotopne tehnikalije. Kup kovine in termičnih tipal bi sicer zgorel v atmosferi in se zdruznil v prah, vendar hočeta ruski general in svetovalec NASE (Rade Šerbedžija) ter njen vodja projektov (James Cromwell) iz nekega razloga za vsako ceno to preprečiti. Edina rešitev je torej ta, da zberejo staro Corvinovo ekipo veteranov (Tommy Lee Jones, Donald Sutherland, James Garner) in geriatrično moštvo zdaj zrelih možakarjev (mediji ga cinično okličejo za "The Ripe Stuff", referenca na slavni film Philipa Kaufmana) vtaknejo v vesoljski raketoplan.



Film nemara ni med njegovimi najboljšimi, a se mi zdi eden najbolj zabavnih (scenarij sta napisala Ken Kaufman in Howard Klausner), kar gre prav gotovo pripisati izkušeni glumaški zasedbi. Razen nepopisno duhovitih prigod starih nergačev in šarmerjev je Eastwood morda stavil tudi na satirični ton antipoda hollywoodski akcijski podzvrsti vesoljskih odprav, ki v pokroviteljsko patetiko ameriškega domoljubja zaviti rešujejo dan in svet — tipa dve leti poprej (1998) posnetih Deep Impact in Armageddon (oba skupaj nista vredna odjavne špice Vesoljskih kavbojev). In čeprav mu kljub hvalevredni avtentičnosti pri kakšnem fizikalnem aspektu in tehnični faktografski podrobnosti astronavtske odprave malce zašepa, stari prdec Clint celostno vnovič poskrbi za hilarično zabavno, pomenljivo pripoved o prijateljstvu in mladostnih sanjah (napisal je tudi glasbo zanjo) ter polnovredno cineastično izkušnjo, pri kateri se lahko marsikateri (par desetletij mlajši) filmski ustvarjalec spoštljivo zgleduje. Film je bil finančno uspešen in je povsod naletel na pozitiven odziv.

9 komentarjev:

  1. :( a veš, da ga še nisem videl, nikoli me ni kdove kako privabljal. čeprav bi ga veljalo že samo zaradi teh starcev pogledati. glede na opis ga bom definitivno pogledal ob naslednji priložnosti.

    OdgovoriIzbriši
  2. carski film (seveda zaradi igralske zasedbe, zgodba pa je vseeno ok)


    eastwood best wood

    OdgovoriIzbriši
  3. Se strinjam, da smo v soboto dobili dve precej kratkočasni urici s tem skupkom gibljivih sljik in čeprav se je meni osebno zdelo dogajanje v vesolju vse preveč zakomplicirano, saj v nekem trenutku nimaš pojma kdo je v vesolju, kdo je v raketi in kdo v satelitu, vse skupaj na koncu izpade dobro (saj ne da ne bi vedeli, da bo tisti pristanek z repom proti tlom, ki se ga grejo v simulatorju na koncu fuuuul pomemben). Edino kar me je resnično zmotilo pa je bilo naslednje. A se mora prav res v vsakem filjmu katastrofe (omenjena Deep impact in Armaggedon) nekdo žrtvovati za obči blagor? Mislim, v Deep imapctu se kar cela posadka, v Armaggedonu se Bruce, tukaj pa (da ne bi gledaljci preveč jokali) umre že tako ali tako na smrt bolan starec (ga ne bom omenil, da komu ne pokvarim ogleda). Resno, a ne bi bilo boljše, da na koncu vsi pristanejo in kot kakšni pravi kavboji zakorakajo proti upravni zgradbi. Mislim, da bi bil to čudovit poklon tistim pravim, starim wild wild west filjmom, v katerih je nekoč cvetel Eastwood.

    Pa še nekaj pa bi te prosil če poveš po resnici :) Si se odločil recenzijo napisati takoj po ogledu ali te je k temu zbodel moj komentar? Ker sem resnično vedel, da si tale filjm nekoč že omenil, kot se je izkazalo pa resnično samo mimogrede.

    OdgovoriIzbriši
  4. Omenil sem ga res (pri Najinih mostovih) in tudi konkretno pisal bi prej ali slej o njem, si me pa ti na to zelo prijazno spomnil in še dodatno spodbudil. :)

    OdgovoriIzbriši
  5. če boš še enkrat napisal filjm ali sljika te bom izsledil in prefukal


    go be idiot somewhere else

    OdgovoriIzbriši
  6. that was the last straw

    OdgovoriIzbriši
  7. Hja, najbrž da bo, ker zdaj moram samo čakati da me Thor poišče in prefuka :(

    p.s.

    Ne bo tako težko

    p.p.s.

    Sem že priden, ata Filjmoljub, sem že priden :)

    OdgovoriIzbriši