12. sep. 2011

American History X (1998)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

"We are not enemies, but friends. We must not be enemies. Though passion may have strained it must not break our bonds of affection. The mystic chords of memory, stretching from every battlefield and patriot grave to every living heart and hearthstone all over this broad land, will yet swell the chorus of the Union, when again touched, as surely they will be, by the better angels of our nature."
—Abraham Lincoln (inavguracijski govor)
Filmi tipa American History X, se pravi filmi, ki se odločijo za frajerski prikaz tabu teme, vedno tvegajo, da jih bodo nekateri razumeli napačno, zgrešili njihov namen in poanto zgodbe obrnili povsem narobe. [...] Drži, American History X, sicer za svoje dobro nasilni debi Tonyja Kayea, je zgodba o najstniku, ki bi rad nasilnega brata. Ki bi rad, da se njegov vzornik ne bi spremenil. In ki misli, da je nasilje najbolj kul stvar na svetu. —Iztok

Uf, odleglo mi je. Jp, prav ste prebrali.™ Še dobro, da je vsaj nekdo pravilno razumel film. Sicer bi kakšen skromnejši um zlahka pomislil, da gre za "karakterno študijo" poveličevanja nasilja in "frajersko" apologijo etike rasne nestrpnosti.



Film režiserja Tonyja Kaya (zloglasen je njegov spor in tožba studiev New Line Cinema po tistem, ko je obveljala montažna inačica Edwarda Nortona) in scenarista Davida McKenne seveda ni (zgolj) moralka o zgrešenosti rasizma in zaslepljenosti mladih ljudi, katerih frustracije življenja na socialnem obrobju najdejo grešnega kozla v napačni družbeni skupini — temveč premore malce pomenljivejšo sporočilnost. Začenši z naslovom, ki (po mojem skromnem mnenju) nikakor ni naključen, marveč marsikatero resnico nedvoumno razkrivajoč. Ena prvih asociacij ob črki X v naslovu nemara leti na razvpitega ameriškega črnskega aktivista (po mnenju marsikoga "črnega suprematista") Malcolma X (1925—1965), borca za državljanske pravice temnopoltih Američanov — ter bi z njegovimi zgodovinskimi prizadevanji (v atentatu so ga umorili pripadniki organizacije Nation of Islam, katere voditelj je bil leto poprej in jo je zaradi političnih razhajanj zapustil) povezan družbeni nazor o (zgolj navidezni) rasni enakopravnosti aplicirali na dilemo o tem, ali je nasilje upravičeno vsaj v boju zoper tako srhljivo izkrivljeno ideologijo, kot jo gojijo rasistične, suprematistične in neonacistične organizacije, ki svoja načela že privzeto uveljavljajo (in, ironično, celo upravičujejo) prav z golim nasiljem? A kot rečeno: Kayev film sicer ne ponuja enoznačnih odgovorov, vendar se o vzrokih za tako stanje zato sprašuje v malce širši perspektivi.

I'm sorry, Derek. I'm sorry that happened to you. —I'm not. I'm lucky. I feel lucky because it's wrong, Danny. It's wrong and it was eating me up, it was going to kill me. And I kept asking myself all the time, how did I buy into this shit? It was because I was pissed off, and nothing I ever did ever took that feeling away. I killed two guys, Danny, I killed them. And it didn't make me feel any different. It just got me more lost and I'm tired of being pissed off, Danny.



Ne zdi se presenetljivo in težko doumljivo, da X v naslovu bolj zadeva oznako "generacija X" (kar je, ne boste verjeli, obenem tudi uradni slovenski naslov filma), kakor jih je v neki monografiji med prvimi označil slavni vojni poročevalec in fotoreporter Robert Capa — rodove Američanov, rojenih med drugo polovico 60. in začetkom 80. let. Njihovi očetje (zlasti tisti iz nižjih, marginaliziranih slojev in drugih etničnih skupin) so se borili v Koreji in Vietnamu in so po obdobju baby-boom razpihovanja političnega optimizma (v času vzpona ameriške ekonomije po 2. svetovni vojni) prvič na lastni koži občutili sprenevedavost in spoznali hinavstvo administracije države, ki je v zveneče parole domoljubja zavijala imperialistične apetite, podžgane z nenasitnimi zahtevami kapitalistične paradigme. Seksualna, glasbena in hipijevska revolucija v tistih letih je bila samo na zunaj najočitnejša plat upora deziluzioniranih množic, katerih nekoč neomajna vera v "deželo svobodnih in dom hrabrih" se je začela razkrajati. Povečalo se je število ločitev in mešanih ter mednarodnih zakonov, kriminal je bil ob novih tokovih prepovedanih substanc vnovič strmo v vzponu. "Generacija X" je rod ljudi brez trdne identitete, ki se sooča z neznano, za vsakogar ne tako zelo svetlo prihodnostjo; če so se njihovi starši zoperstavljali avtokraciji voditeljev in začenjali dvomiti o medijsko kreiranih trendih, potem so jih pripadniki "MTV generacije" mirno prezrli in si uporniško ustvarjali nevarno nove, lastne vrednote.
American History X, izvrstna karakterna študija dveh bratov, ki prav zaradi odlične dramaturgije močno preseže tematsko podobni avstralski filmček Romper Stomper iz leta 1992. Jasno, ko se starejši brat spametuje in spreobrne, je za mlajšega prepozno. Nič čudnega, saj ne doživi pizdarije, ki strezni Dereka Vinyarda, za umor črnca obsojenega nacija (najprej mu ukaže naj ugrizne v pločnik, nato pa ga brcne v usta in mu zlomi čeljust), ki ga v arestu brutalno prebutajo in posilijo najbolj moteni sojetniki. —Iztok

He's one of those ‘proud to be nigger’ people, I hate them. —Wait a minute Danny, he's not proud. He's a manipulative, self-righteous Uncle Tom who's trying to make you feel guilty about writing about Adolf Hitler. Yeah, when some nigger or some spick writes about Martin Luther King or fucking Caesar commie Chavez, he gets a pat on the head. You can see the hypocrisy in that, can't you?



Da ne zaidem predaleč v (dvomljivo) nedeljsko sociologijo: menim, da je American History X opozorilo o (vselej aktualni) nevarnosti zgrešenih zgledov in deviantnih vzorniških likov, potem ko legitimna očetovska avtoriteta bodisi odpove (oz. očeta ni več) in mladostniki najdejo identifikacijo v napačnih ideoloških in psihosocialnih nazorih, bodisi da jih k negativnemu poistovetenju nehote spodbudijo nezreli, neodgovorni in resignirani starši sami. (Oče mladega Dereka in Dannyja Vinyarda je bil v resnici prikriti rasist, brata v kompenzaciji žalosti po njegovi smrti prevzameta in še potencirata njegove predsodke, njuna socialna degradiranost pa ob pomanjkanju očetovske figure in ljubezni najde plodna tla v suprematistični demagogiji.) V širšem smislu lahko zaslutimo celo družbeno prispodobo za dezorientiranost in latentno agresivnost državljanov, katerih voditelji pritlehno gojijo sprevržene civilizacijsko-moralne norme in ljudstvo oportunistično prepuščajo stihiji človeških vrednot. (Vas to na kaj spominja?) Moški/očetovski princip (oz. pomanjkanje in načrtno izkrivljenje slednjega) je lahko arhetipski povod za malone vsakršen spopad (celo s samim seboj, tako kot v leto pozneje posnetem Fincherjevem Klubu golih pesti, kjer prav tako blesti Edward Norton), boj in vojno — bodisi upravičeno, resnično ali namišljeno. Njene žrtve so ponavadi mladi, zavedeni ljudje, s katerimi je tako preprosto manipulirati.

There was a moment, when I used to blame everything and everyone for all the pain and suffering and vile things that happened to me, that I saw happen to my people. Used to blame everybody. Blamed white people, blamed society, blamed God. I didn't get no answers 'cause I was asking the wrong questions. You have to ask the right questions: "Has anything you've done made your life better?"

4 komentarji:

  1. Močan film, ki ga ne skazi niti kliše/usoda mlajšega brata. Odličen Norton.

    OdgovoriIzbriši
  2. Drži, teh klišejev in malce pretiranih situacij je pravzaprav kar nekaj, nisem jih hotel posebej omenjat (zato pa mu dajem oceno 8/10, sicer bi lahko dobil tudi več) -- od pretirane končne patetike in nesmiselnega razloga za smrt Dannyja, do stereotipnega (in celo napačnega) prikaza zapora in tolp Arijskega bratstva ter fanatičnih suprematistov -- ampak res je, sporočila filma to ne skazi in nekateriprizori so močni, ostanejo v spominu.

    OdgovoriIzbriši
  3. O, to so bila tista nora leta, ko nam je bil večini mulcev Edward Norton najboljši igralec in pravi Oskar material. Škoda, da je zadnje čase precej poniknil.

    Močan, močan film.

    OdgovoriIzbriši
  4. Izjemen film! Edward Norton je bil tu odličen, tisti prizor s pločnikom in svastiko ob aretaciji mi bo verjetno za vedno ostal v spominu. Super filmoljub, hvala za tale spomin!

    OdgovoriIzbriši