5. sep. 2011

The Bone Collector (1999)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Širok kreativni razpon Avstralca Phillipa Noyca sega od z zlato malino za najslabšega režiserja (in še šest drugih kategorij) nominirane kvazierotične greznice Sliver (1993) s Sharon Stone in z enim od bratov Baldwin (mislim, da je William, ampak who the fuck cares, itak so vsi enaki) in nadvse solidnega jadralskega trilerja Dead Calm (1989) (odlični Nicole Kidman, Sam Neill in Billy Zane) do vohunsko-akcijske domoljubne franšize (po romanih Toma Clancyja) s Harrisonom Fordom v vlogi analitika (in operativca po sili razmer) pri CIA Jacka Ryana Patriotske igre (1992) ter Neposredna nevarnost (1994). Sila vsestranski in prekaljeni Aussie, ki je svoj prvi kratki film Better to Reign in Hell (1969) posnel že pri rosnih osemnajstih, ima na pestrem in obsežnem repertoarju različne projekte, denimo (razmeroma ušivo sprejeto) vohunsko kvazibondijado The Saint (1997) z Valom Kilmerjem v vlogi Simona Templarja ali novodobno samurajščino Blind Fury (1989) s priznanim nizozemskim glumačem Rutgerjem Hauerjem (Blade Runner); nazadnje pa je špijonskih akcijad vajeno publiko navduševal s Salt (2010) oz. seksi agentko CIE s stasom in glasom prelestne Angeline Jolie. Naklonjenost kritikov in občinstva si je Noyce pred tem pridobival še v dramah Rabbit-Proof Fence (2002) ter The Quiet American (2002) — dočim je z Angelino prvič sodeloval prav pri tukaj priobčenem kriminalno-forenzičnem trilerju, posnetem po scenariju Jeremyja Iaconeja, adaptaciji istoimenskega romana Jefferyja Deaverja.

Kar zadeva motiv serijskega morilca, ki razen zmrcvarjenih trupel pušča za seboj tudi sledi, ki naj bi jih policisti razvlozlali, je bilo posnetih že toliko filmov, da ni mogoče našteti vseh; in če si videl vsaj Demmove Jagenjčke (1991) ter Fincherjev Se7em (1995), si bržčas videl bolj ali manj vse (ogleda vredne). A kljub prežvečeni premisi in premočrtni ter razmeroma predvidljivi dramaturgiji bi bil Zbiralec kosti lahko že zaradi vrhunske igralske zasedbe (Denzel Washington, Čedna Angelca, Michael Rooker, Luis Guzmán, Ed "Al Bundy" O'Neill, Leland Orser, Queen Latifah) soliden triler, ako ne bi razen tragične neizkoriščenosti zvezdniških imen tudi zajadral v nekatere najbolj dolgočasne klišeje. Že lik na posteljo prikovanega forenzičnega genija Lincolna Rhyma (Denzel) — kot tetraplegična inačica zmesi Jimmyja Stewarta v Hitchcockovem Dvoriščnem oknu (1954) ter pronicljivega Youngovega detektiva na vozičku Ironsida (Raymond Burr) — ki mu je poškodba hrbtenice pustila neokrnjeno gibljivost enega samega prsta (s katerim potem krmili računalnik in kopico posebej zanj prirejenih naprav), hodi po tanki meji med grotesknostjo in zaradi lastne nemoči napetost vzbujajočim protagonistom; namigi na romanco med temnopoltim invalidom in belo seksualno boginjo (ki je že zato precej neprepričljiva policistka) pa so vendarle preveč. Dodajmo še iz petnih žil privlečen zlikovski maščevalni motiv ter negativca, ki ni zanimiv zato, ker nanj ne bi posumili, ampak je docela neumesten, ker zanj praktično do konca sploh ne vemo — nobenega namiga, žanrskega recepta raznoterih možnosti ali vsaj živce najedajoče dvoumnosti, nič, nada, zip — in pričakovani, docela absurdni obračun z nujnim srečnim koncem (za nameček začinjen s politično korektno ameriško družinsko božično patetiko), siloma komični relief Kraljice Latifah, že videno formulo stereotipa o travmi zaradi očetovske figure in freudovsko ljubezensko katarzo v epilogu. Film s proračunom 73 milijonov je v blagajne prinesel dvakrat tolikšno vsoto, vendar med kritiki in občinstvom ni požel ravno huronskega aplavza. Dokaj gledljivo (predvsem prizori z Angie), a brez trajnega presežka.

Ni komentarjev:

Objavite komentar