4. sep. 2011

Gods and Monsters (1998)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Drama ameriškega režiserja in scenarista Williama Condona (Kinsey, Dreamgirls) po romanu njegovega rojaka Christopherja Brama Father of Frankenstein kot deloma fiktivna biografija spremlja poslednje dneve v ZDA živečega, v 50. letih (kmalu po korejski vojni) že upokojenega britanskega filmskega režiserja klasičnih grozljivk (Frankenstein, Bride of Frankenstein) Jamesa Whala. Nenavadno inteligentni mož, kinematografsko inventivni in nič manj kontroverzni režiser ter slikar je bil odkriti homoseksualec, čigar razvpite zabave ob bazenu pred vilo, polnem golih mladeničev (ki so mu občasno pozirali za risarske akte), so svojčas odmevale med hollywoodsko srenjo in kalifornijsko družbeno smetano. Whale (Ian McKellen) živi sam z dolgoletno služkinjo Hanno (Lynn Redgrave) in se mora po možganski kapi med okrevanjem in stranskimi učinki zdravil sprijazniti z nepovratnostjo počasnega propada uma. Posledica so mučni spominski prebliski, v katerih se mu kažejo podobe iz mladosti v angleški delavski predmestni družini in tovarišev (ter ljubimcev) iz strelskih jarkov prve svetovne vojne. Novi postavni vrtnar in nekdanji marinec Boone (Brendan Fraser), s katerim postaneta prijatelja, mu še enkrat vzbudi domišljijo, ki pa se v njegovi nenehno spreminjajoči percepciji razkrajajočega razuma nazadnje izkaže za milostno samouničevalno nagnjenje.



Zgodba ima dva simbolično pomenljiva, malone metafilmska trenutka. Prvi je naslovna prispodoba o pošastih, ki so v svoji filmski obliki "Frankensteinovih nevest" (ta je smešno satirična, čeprav naj bi bila grozljiva) medijska manifestacija potlačenih osebnih travm filmskih ustvarjalcev in sublimacija lastne psihosocialne marginaliziranosti (v tem primeru režiserjeve moralno sporne in družbeno nepriznane homoseksualnosti), in ki se ostarelemu možu pešajočega intelekta kažejo kot nesnovni prividi vseh obžalovanja vrednih trenutkov iz preteklosti. "Pošasti" so obenem njegovi notranji demoni (zanimivo, izvršni producent filma Gods and Monsters je britanski pisatelj in režiser Clive Barker, avtor kultne grozljivke Hellraiser) in po drugi strani poosebljenje izkoriščevalskih finančnih "bogov" filmske (v širšem kontekstu pa katerekoli pridobitniške) industrije, ki so Whala izkoristili v trendu nekega filmskega žanra, nato pa zavrgli in nanj pozabili (podoben motiv je v mnogih metazgodbah o odcvetelih hollywoodskih zvezdnikih, npr. v Bulvarju somraka ali Vsem o Evi); nanje kaže tudi več drugih namigov (denimo anekdote o življenju slavnega Georga Cukorja) in referenc na kinematografijo iz časov nemih in črnobelih filmov.



Druga pomenljiva posebnost pa je seveda Britanec sir Ian M. McKellen, ki ga povprečen gledalec (kako ironično) bržčas pozna kot Gandalfa iz Gospodarja prstanov ali zlikovskega Magneta iz stripovske franšize o mutantskih Možeh X. (Podobno je sir Alec Guiness slovel predvsem kot Obi-Wan Kenobi iz Lucasove Vojne zvezd, čeprav je to vlogo sam menda globoko preziral.) Briljantni, na odrskih deskah klasično izobraženi shakespearski igralec (spomnimo se ga še iz Singerjevega trilerja Apt Pupil) je namreč prav tako odkriti homoseksualec in gejevski aktivist; čeprav bi bilo pretirano in banalno reči, da preprosto igra samega sebe, se zastavlja zanimivo vprašanje, ali je bila njegova karakterizacija in poistovetenje s takim likom zanj lažja in bolj naravna — ali pa prav zaradi podobnosti še zahtevnejša in celo čudaška (v smislu, da igra nekakšno inačico sebe, a vendarle povsem drugo osebo iz drugega časa)? Kakorkoli že, McKellen odigra morda svojo najboljšo filmsko vlogo doslej in enako sijajno se odreže njegova (nedavno preminula) soigralka Lynn Redgrave (oba sta bila nominirana za oskarja, režiser ga je za najboljši prirejeni scenarij tudi prejel, celovečerec pa še plejado drugih prestižnih nagrad), le glede govejeglavega Fraserja (The Mummy) sem nekolikanj v dvomih. Ne morem se dovolj načuditi odločitvi režiserja, da za to vlogo angažira katatoničnega džungelskega Jureta — razen, če je načrtno želel že po videzu ne najsvetlejšo žarnico na stropu. (Žal je dobil tudi med glumači ne ravno največjega shakespearskega genija.) K sreči pa tudi Fraserju (nemara bi kdo celo rekel, da se pravzaprav spodobno odreže) ne uspe pokvariti tega, v vseh pogledih odličnega filma.

1 komentar:

  1. Sicer se ga bolj slabo spominjam, kajti videl sem ga zelo zgodaj (torej `01,02 verjetno),ampak vem, da mi je bil precej všeč. Bi ga pa veljalo še enkrat pogledati, McKellen je fantastičen igralec in tole je res ena njegovih boljših vlog.

    OdgovoriIzbriši