16. sep. 2011

Ne, resno: kdo je ‘filmoljub’?

Saj, popolnoma resno: koga sploh to briga.

Nedavno se je med komentatorji nekega bloga vnovič vnela razprava o javni istovetnosti in anonimnosti (filmskih) blogerjev (ter v širšem smislu spletnih udeležencev nasploh). Ne nameravam odkrivati tople vode, a če pustimo ob strani pritlehno sprenevedanje pametnjakovičev (tako simptomatično za slovenceljski narodni značaj), ki vsake toliko in vedno znova trobijo o "hinavskih boječnežih, skrivajočih se za anonimnostjo ali izmišljenimi vzdevki" in ki s tem "kompenzirajo svoje frustracije", medtem ko "so v resničnem življenju popolno nasprotje" ter "si nikoli ne bi upali komu v obraz povedati, kar mu gre" — za razliko od blogerskih "junakov z jajci", ki nastopajo s pravim imenom in drugimi podatki (je kdo že dal kdaj na blog svojo poskenirano osebno izkaznico ali drug neizpodbitni dokaz, da je "on" v resnici on?) — bi omenil le to, da je ta jalova debata stara toliko kot internet. Sam pa sem celo doživel začetke svetovnega spleta pri nas (ja, tako "star" sem) in sem pod tovrstne floskule že stokrat potegnil vodo črto; a ravno se mi ljubi pametovati, pa bom zdaj malce počel še to.

Zato je seveda anonimneže in tiste, ki se ne skrivajo, obravnavati ali jemati drugače, pa tudi, če je pa na eni strani anonimnost, na drugi strani pa pravo ime in priimek, bi bilo takšne komentarje jemati za rezervo, če se seveda da. Najlažje se je skrivati za nekim imenom in si dati duška. Ne vem ali sem nekje prebrala ali slišala, da bi morali biti prijavljeni le s pravimi imeni in priimki na raznih forumih itd., to bi bilo pa potem "ferplej" z obeh strani in takrat bi bilo verjetno bolj zanimivo brati besedni dvoboj, nestrinjanje.

Ja, dejansko imajo ta žaljenja precej opravka z anonimnostjo. Kar je po svoje paradoks. Če rečeš človeku v ksiht, da je kreten, je efekt popolnoma drugačen, kot če anonimnež to reče anonimnežu. Kot, da bi prdel v praznem prostoru. Enostavno se ne splača. In namesto, da bi folk z ozirom na to reku "ajde, škoda časa", jim ta anonimnost vliva samo še dodaten pogum.

Za začetek: komunikacija na internetu seveda ni zgolj nekakšen ekvivalent in/ali posnetek človeškega sporazumevanja sicer (kjer sodeč po vseh znanstvenih dognanjih prednjači neposredni vizualni stik). Dokazano ima svojo specifičnost in edinstvenost, zato nikakor ne moremo podobno kot v fizičnem svetu sklepati o njegovih subjektih in njihovem značaju. Denimo, sam nikoli nisem razumel fascinacije nad digitalno "revolucijo", pri kateri se določena vsebina zgolj preseli na drugačen medij, se preobrazi v trendovsko elektronsko obliko. Saj veste: aha, zdaj bomo pa brali elektronske knjige na nekakšnih zaslončkih. Whoa, fucking awesome. In kakšna je razlika? Mislim, zakaj naj bi to počeli — samo zato, ker je kul? (Saj vem, da lahko spreminjaš velikost črk in imaš v eni napravi shranjenih na stotine knjig ter po njih celo interaktivno brskaš in podobno, a to ni tukajšnja poanta.) Pa nisem nikakršen elektronski ludist in zagovornik tehnoloških anahronizmov; pravzaprav menim, da sem tehnično kar solidno osveščen. Ampak internet je zgolj posnemal knjižne strani, skušal je posnemati ekonomsko logiko in poslovanje v fizičnem svetu (in s podjetji dot-com neslavno propadel), blogi imitirajo osebne dnevnike (web log), socialna omrežja pa posnemajo realne človeške vezi. (Na facebooku in kjerkoli drugod filmoljuba ne boste našli.) Je bila že kdaj kopija boljša od izvirnika?

Tudi e-pismo NI zgolj v elektronsko okolje preneseno običajno pismo, marveč ima lastne informacijske značilnosti in zakonitosti; enako velja za vse oblike izmenjave mnenj in pogledov, od forumov do blogov. Nič ni enostransko, vse je le stvar zornega kota — tako kot Tom Sawyer, katerega mukotrpno prisilno pleskanje lesenega plota se je v očeh vrstnikov (s spretnim zasukom konteksta) prikazalo kot ustvarjalno in zabavno opravilo. Zame ima anonimnost na internetu preprosto več prednosti kot pomankljivosti.



Prvič: ne čutim potrebe po patetični samopromociji in tem, da bi v mestu kdo z avtobusa potem za mano navdušeno kazal s prstom. V nasprotju s kakšno javno in medijsko prepoznavno osebnostjo (ali kom, ki misli, da to je), ki si z vzbujanjem pozornosti — četudi z negativno konotacijo — z oglaševanjem nabija ego ali izvaja osebnostno terapijo (in z vsem svetom deli preference, družinske slike s počitnikovanja ter vtise o vremenu in politiki), te želje pač nimam, sorči. Nisem znan in mi tudi ni do tega, da bi bil; javno priznanje ali naklonjenost ali nenehno potrjevanje samopodobe ter bodisi strinjanje ali nestrinjanje z mano niso razlog in motivacija, da pišem blog s (pretežno) filmskimi vtisi.

Drugič: nočem, da bi mnenje o filmih in vsem drugem, o čemer pišem, kakorkoli izkrivila in obremenila percepcija tega, kdo sem v fizičnem svetu. Hočem reči: ali bi imeli npr. do blogov Jonasa ali Crnkoviča enak odnos in odziv, če bi bila to docela anonimna pisca? (Oba sta se sicer že naveličala pisati; in ne gre za to, da se kakorkoli primerjam z njima.) I don't think so.

Tretjič, kot logična posledica prejšnje točke: pomemben (mi) je le goli vsebinski argument, jezikovna spretnost, moč artikulacije besed in iskren zagovor lastnega mnenja ter miselne perspektive. Tukaj se "bojujemo" besedno, ne kako drugače. "Pero je močnejše od meča."

Opomba. Če je širina zgornjega YouTube avdioposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

Kdor me osebno pozna v nedigitalni, meseni različici, bržčas ve, da sem v resnici (še) manj prizanesljiv ter (še) bolj osoren in ciničen — pa tudi kako drugače pripravljen "podpreti" svoje argumente — in da je blogersko udejstvovanje precej omiljena, celo prijazna inačica moje osebnosti. (Ne verjemite vsega, v resnici sem en tak prisrčen dobrodušnež.) A to lahko seveda kdo bodisi verjame ali pa tudi ne, zanesljivo dokazati tega (ali nasprotnega ali česarkoli sploh) pač ne morem in — guess what? — mi tudi ni treba.

Se pišemo/beremo še naprej.

11 komentarjev:

  1. +1.

    by anonymous ;)

    OdgovoriIzbriši
  2. No, ko si me že ravno citiral; jaz sem se navezoval na neko žaljenje, ki... ne vem no. Bodimo boljši kot to. :D

    OdgovoriIzbriši
  3. Filmoljub ti piši še naprej. Tvoje mnenje o filmu vedno rad preberem in dnevno čakam nove objave. Kdo si, kaj si, iz kje si, kakšno je tvoje mnenje o vrečkah, soncu, religiji in sosedi me pa ne zanima :)

    Besede ti lepo tečejo, prav vse ustrezno argumentiraš in to je to. Piši še naprej.

    OdgovoriIzbriši
  4. @Pepi: Kar si rekel, si rekel.

    :D No worries, mate - nič nimam proti tebi, govorim izključno o načelnih in splošnih stvareh. Žaljenje pa včasih zaleže, ko vsi argumenti in prijaznost odpove. V tej državi je tako, da se moraš skregat. Če tega še ne veš, pa boš to kmalu spoznal.

    OdgovoriIzbriši
  5. Oh, sem že mislila, da boš priznal, da si v resnici sedemdesetletna stara mama iz Nove vasi, ki živi v bajti s samimi mačkami in v prostem času namesto nogavic štrika filmske ocene. :P No, dejstvo je, da je internet postal sredstvo za oglaševanje samega sebe, ker je pač čas, da mora imeti vsak vsaj 5 minut slave, da je lahko ''človek''. Anonimnost sem pa vedno jemala kot karizmatično pojavitev osebe, ki testira svojo močno voljo proti egocentričnosti - torej, da se ne razkrije celotni ''javnosti''. Ako človek zna, da je nekaj delo njegovih rok, mu ni potrebno tega obešati na veliki zvon, kajti že sama ideja, da si nekaj naredil, je popolnoma dovolj.

    OdgovoriIzbriši
  6. Tud men se zdi anonimnost precejšen čar interneta - in tudi zaradi prepirov. Sicer bi se upal podpisati, tudi navesti kraj prebivališča, če bi me kdo neposredno pozval po tem; ampak še raje pa nekomu anonimno povem, da je kreten in čudak (sploh vesel sem, da je tudi "nasprotnik" anonimen). Zakaj? Ker, ako smo vsi anonimni, se argumentacija veže samo na tisto, kar je nekdo napisal. Če pa se nekdo javno izpostavi, pa se prehitro vključi še argumentacija na podlagi ostalih propadov, ki jih ta "javna" oseba stori.

    Recimo, Iztok Gartner je res posebna medijska pojava, ki obenem piše res obupne recenzije in nima niti malo smisla za film. Vse skupaj bi bil pripravljen argumentirati (če bi bil pozvan), na podlagi njegovih filmskih recenzij. Ker pa je javna osebnost, pa se stežka zadržim, da mu pred obraz ne vržem še njegovih ostalih čudaških ter zame povsem neumnih prispevkov ter akcij; kar pa je že veliko bolj osebna zadeva, saj je nekatere naravnost obupno neumne osebne izlive spisal tudi na svoj blog. Potem pa se dvigne armija internetnih vitezov, ki govori, da se na internetu ne sme osebno žalit. In se vrtimo v krogu. Zato, ja, bodimo anonimni in se neosebno žalimo, pa bomo vsi srečni.

    Filmoljubovo pisanje pa spremljam že od (začetkov?) v reviji Joker in srčno upam, da bo s pisanjem bloga nadaljeval tudi v prihodnosti :). Bis!

    OdgovoriIzbriši
  7. Oh, fuck me straight, saj sem kar zardel. ^_^ Ali pa je zariplost posledica prekomernega konzumiranja refoška? Pa sem mislil, da me bere le Garty in skuša potem nerodno (ter neuspešno) posnemati izrazoslovje. Zdaj recimo že piše o "dramaturgiji" in ne več o "dramatizaciji", tudi za "recenzista" se že dolgo ni oklical. Hm, saj bo. :D

    OdgovoriIzbriši
  8. Filjmoljub, čaka te mail (drugače pa čekiram zakaj ne morem objaviti enega daljšega komentarja na blogu)

    OdgovoriIzbriši
  9. Pa sem se le prebil do računaljnika in končno lahko objavim tale komentar v dveh ali treh delih, bomo videli kaj Blogger dopušča spljoh
    _____________________________________________

    Heh, očitno si me le prehitel s tem zapisom. Hja, kdor čaka in odlaša pač zamudi. Že nekaj časa sem se namreč pripravljal napisati en daljši zapis o slovenskih filjmskih vojnah na blogih (še celo naslov sem imel že pripravljen - Slovenske filjmske vojne). Pa poglejmo na kratko moje mnenje. Najprej moj pogled na vaju dva...

    Ne bom skrival, da sta mi oba simpatična, tako ti, kot Iztok in da sem z obema v dobrih odnosih, čeprav sem znal v preteklosti (afera vinjeta) tudi sam znal biti precej oster do Iztoka. Upravičeno, jasno. Ampak kolikor vaju človek gleda, oba sta pač ljubitelja filjmov, se ne more otresti misli, da je Iztok vedno bil (in je še, očitno ga pač ne izuči) iskalec pozornosti, medtem ko se ti držiš rdeče niti bloga, t.j. ocenjevanje filjmov in od nje ne odstopaš. Da ti cilj ni iskanje pozornosti konec koncev dokazuje že dejstvo, da imaš blog po vsem tem času še vedno postavljen na Bloggerju in ne Blogosu, kamor bi bralci konec koncev prišli sami od sebe, medtem ko je na Bloggerju naključni obiskovalec bolj izjema kot pravilo. Tudi tvoje recenzije so poglobljene, napisane z dobršno merico humorja (in znanja) in ne samo posiljeno kopiranje sloga, ki ga je Marcel Štefančič Jr. uporabljal približno deset let nazaj. Kot da to ne bi bilo dovolj, se mi zdijo tvoje recenzije veliko bolj verodostojne, saj imam občutek, da dejansko znaš gledati "skozi" filjm in iskati v njem tudi skrite stvari.

    Probljem, ki to ni se torej pojavi ravno v anonimnosti. Ne morem in ne bom skrival, da sem tudi sam eden od tistih, ki jih totalno muči firbec kdo v resnici si, prav tako ne bom tajil, da sem si želel, da bi mi enkrat na črpalki nekdo stisnil roko in mi rekel - živijo Volk, jaz pa sem filjmoljub. Jebi ga, ljudi, ki jih rad berem in jih spoštujem pač rad spoznam v živo. Prav tako kot sem včasih menil, da so ljudje, ki se na netu predstavljajo s pravim imenom in priimkom in prav tako kot sem še ne tako zelo dolgo nazaj menil, da ljudje, ki se skrivajo za anonimnostjo niso verodostojni pa sem dandanes mnenja, da se kar se osebnih podatkov tiče vsak počne kar hoče, verodostojnost pa mu dajejo zgolj in samo zapisi. Nekdo drug bi morda lahko objavil na blogu svoje ime, naslov, emšo, davčno, ime žene, otrok in psa (če ne celo premoženjskega stanja) pa mu vse to ne bi nič pomagalo, če bi bili njegovi zapisi zanič ali filjmske ocene smešne (recimo filjmu Street fighter dodeliti najvišjo možno oceno).

    OdgovoriIzbriši
  10. In čeprav radovednost še obstaja, sem se pač odločil in sprejel dejstvo, da si pač eden od tistih, ki svoje identite ne mara razkriti. Zdaj, ko sem prebral zapis, tudi vem zakaj. Imam privilegij, da vem kako se imenuješ (priimka pač ne), vem s katerega dela Slovenije prihajaš, vsi vemo, da precej obvladaš kreiranje internetnih strani, saj marsikdo drug ne bi znal tak upravljati z blogom kot to počneš ti, vemo da obožuješ filjme in jih gledaš precej podrobno (morda celo brez podnapisov), vemo da imaš smisel za humor, vemo...Ma, konec koncev vemo kar precej stvari in zakaj bi bilo vse to razvrednoteno zradi tega, ker pač ne želiš razkriti imena in priimka? Konec koncev je že Dumbledoore (oz. Raws, ravnatelj pa na koncu Feniksovega reda te besede le ponovi) rekel, da norci, ki ponosno razkazujejo svoje srce ne morejo streti zla, saj so prešibki, da bi se mu uprli.

    Naj bo, karkoli že bo, kar se mene tiče ostajaš eden od dveh mojih najljubših blogerjev, ki se jima nisem odpovedal niti v noriji selitve, s katero sem se ukvarjal zadnja dva meseca in tvoje recenzije so mi marsikdaj skrajšale marsikatero samotno nočno urico in upam, da bo tako tudi ostalo.

    Kar pa se odnosa z Iztokom tiče (če sem že začel tale komentar z njim), bi sam predlagal, da nadaljujeta kot se vama zdi prav (če bo prebral tale komentar se mu bo morda posvetilo kaj dela narobe, da ima neprestano probleme in prepire) in končno pustita drug drugega na miru. Živi in pusti živeti. Mar ne bi bil tale svet veliko lepši?

    OdgovoriIzbriši
  11. Medtem sva sicer imela krajšo debato prek maila, avtorju bloga se zahvaljujem za ekspresen odgovor, tako da ni dvakrat za reči, da se v kratkem ne razpišem še bolj podrobno v čisto svoji objavi :) Lp v čakanju na nove recenzije

    Alex van der Volk

    OdgovoriIzbriši