14. sep. 2011

The Omen (1976)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●○

Verjamete v zlovešča "naključja" — iz katerih rastejo urbane legende in vznikajo zakulisne zgodbe o "prekletstvu"? Saj veste, prerokbe Nostradamusa, nepojasnjeni slučaji, pa to. No, poglejmo.

Tu je modrost. Kdor ima um, naj izračuna število zveri: je namreč število človeka. To število je šeststo šestinšestdeset. [Raz 13,18]


Proti koncu šestdesetih let se je s prehodom v Novi Hollywood (med časom protivojnih protestov, svobodne ljubezni in spolne revolucije) začela tematsko bolj subverzivna, prevratniška in do establišmenta kritična doba ameriške kinematografije, ki je skozi sedemdeseta in še v osemdesetih odmevala v nekaterih sijajnih žanrskih izdelkih — zlasti grozljivkah, srhljivkah, detektivkah in kriminalkah. Pozitivistični blišč in politično korektno romantično veličastje načičkanih kulis velikih studijev so v novem ciklusu (vsaj začasno) zamenjale temačne, apokaliptične teme o patologiji družbe in propadu humanizma; psihedelično obdobje trendovskih satanističnih kultov je prineslo plodna tla za biblične fantazmagorije o uničenju človeštva in prispodobe o zlodejevih potomcih — metafori za razkroj obstoječega družbenega reda in družbeno-politični revoluciji, ki naj bi z "vodnarjevo dobo" prinesla novo civilizacijsko paradigmo. (Ironično, antikrist naj bi menda izšel iz sveta politike.)

A vrnimo se k "naključjem". Po legendarnem Plesu vampirjev (1967) se je režiser poljskega rodu Roman Polanski čez lužo trdno uveljavil s kontroverzno srhljivko Rosemaryjin otrok (1968), kjer kult častilcev načrtno vzgoji Hudičevega sina, in v obeh je zaigrala njegova tedanja žena Sharon Tate (pri slednjem sicer v obrobni, nezabeleženi vlogi oz. vsega dveh neopaznih prizorih). Leto pozneje so jo v visoki nosečnosti v resnici brutalno umorili fanatični pristaši zloglasnega Mansonovega klana. V poslopju, kjer je Polanski snemal film, pa je od leta 1973 dalje živel John Lennon in pred to stavbo dočakal svojo poslednjo usodo. Sicer ne tako tragično, a sila neprijetno dogajanje je spremljalo tudi produkcijo nekaj let pozneje posnetega Friedkinovega Izganjalca hudiča (1973) — od trajne poškodbe hrbtenice glavne igralke Ellen Burstyn in nepojasnjenih smrti članov snemalne ekipe do požara v studiju in podobnih nezgod. Navadno praznoverje ter močno pretirana množična avtosugestivnost ali trapasta izmišljotina in golo "naključje"?



Z obema omenjenima filmoma navdihnjen je režiser Richard Donner — še pred slavnim Supermanom (1978), mladinsko pustolovščino The Goonies (1985) in prvim delom poznejše franšize Smrtonosno orožje (1987) — po bogati karieri policijskih nadaljevank in televizijskih filmov posnel svoj četrti celovečerec za velika platna: po scenariju Davida Seltzerja (Punchline, Bird on a Wire, Shining Through) prirejeno okultno zgodbo o uglednem ameriškem veleposlaniku Robertu Thornu (Gregory Peck) in njegovi soprogi Katherine (Lee Remick), ki se jima 6. junija ob 6h zjutraj v Rimu rodi njun prvi in edini otrok, a novorojenček (domnevno) umre takoj po rojstvu. S privoljenjem razočaranega očeta in brez vednosti po težkem porodu povsem izčrpane matere ga skrivaj zamenjajo z neznanim, zdravim dečkom, katerega mlada mati naj bi v istem času prav tako umrla med porodom. "Saj ni treba, da kdo ve; tako bo najbolje za vse, za vas in za otroka," prepriča Thorna čudaški duhovnik v italijanski porodnišnici. Srečna zakonca se ob novi diplomatski službi kmalu preselita v London, mali Damien (Harvey Stephens) pa raste v nemirnega in nedoumljivo tihega dečka. Po petih letih in nizu srhljivih dogodkov bo veleposlanik Thorn nazadnje sprevidel svojo napako in se na lastne oči prepričal, čigavega "sina" sta z ženo vzgajala kot lastnega otroka.
Mali Damien mi še vedno ne da spati. Tako zelo zajeban je. Tako zelo realen in tak, da bi se ga ustrašil tudi sredi belega dne. Če bi ga videl v resnici, bi se posral od strahu. Pravzaprav se ne spomnim otroka, ki bi me bolj prestrašil. Celo Linda Blair in tista kurčeva punčka iz filma Bad Seed, sta zanj mala malica. Damien je en in edini. Kot Carrie, ki me edina prestraši še bolj od njega. Kot sem dejal že na začetku, The Omen je brez dvoma eden mojih najbolj groznih filmov, ki me drži že od otroštva. Ki mi ne da mirno spati. In ki me straši tudi takrat, ko ga ne gledam. Ko ga gledam, pa se itak poščijem od strahu in napetosti. —Iztok



Pa spet nazaj k "naključjem". Po tistem, ko so delovni naslov iz "Antikrista" spremenili v "Rojstno znamenje", je na poti v Anglijo obe letali, na katerih sta tja ločeno letela scenarist Seltzer in glumač Peck, lažje poškodovala atmosferska razelektritev, medtem ko je producenta Harveyja Bernharda v Rimu strela zgrešila za las; rotvajlerji so nepojasnjeno napadli svoje dolgoletne trenerje in med prizorom na etruščanskem pokopališču se je hudo ranil kaskader Terry Walsh, dvojnik Davida Warnerja; nastavljena bomba IRE je razdejala hotel, kjer je stanoval Donner, nakar ga je skoraj povozil še avtomobil in jo je odnesel z lažjimi poškodbami; letalo na letu v Izrael, ki ga je Peck v zadnjem hipu odpovedal, se je zrušilo in umrli so vsi na njem; med snemanjem je prišlo do še enega avtomobilskega trčenja, ki so ga komaj preživeli člani tehnične ekipe; mojster za posebne učinke John Richardson je nezgodi ušel, a sta jo oba s partnerico (ki je celo umrla) skupila že leto pozneje v nesreči med snemanjem vojaške drame A Bridge Too Far (1977); še pred koncem snemanja pa so Pecku sporočili, da je njegov najstarejši sin Jonathan Peck (1944—75) naredil samomor.

Strašljivi triler The Omen, ki z vzdušno kamero Gilberta Taylorja (direktor fotografije pri Vojni zvezd leto pozneje) in s fantastično glasbeno podlago Jerryja Goldsmitha (oskar za glasbo in še ena nominacija za skladbo Ave Satani) danes sodi med železne klasike žanra, je naletel na huronsko navdušenje kritikov in občinstva, si prislužil številna priznanja in odličja, se uvrstil na mnoge lestvice "najboljših grozljivk vseh časov" in z razmeroma skromnim proračunom 2,8 milijona samo v blagajnah domačih kinematografov pridelal debelih 60 milijonov. (Gregory Peck se je poleg pavšalnega honorarja 250 000 dolarjev v pogodbi izjemoma dogovoril tudi za znesek 10 % od bruto prihodkov filma; to pa pomeni, da je celokupno odnesel največ cvenka za katero vlogo v vsej igralski karieri.) Za filmi Rocky, Zvezda je rojena ter Vsi predsednikovi možje je bil to četrti najdobičkonosnejši umotvor leta 1976 (zaslužil je dvakrat toliko kot slavni De Palmov Carrie taistega leta). Dobil je še dve dokaj spodobni nadaljevanji (zlasti tisto z Williamom Holdenom in Lee Grant) ter leta 2006 peklensko zaudarjajoč rimejk.



Brez zamere, zdaj grem v klet po svoj česnov venček, plastično lobanjo (je nadvse kul, se sveti v temi in šklepeta z zobmi) ter glogov količek, potem pa si bom na glavo poveznil biološko razgradljivo vrečko za smeti in se skril v domačo kredenco. Sinoči sem si namreč spet ogledal ta film in ... hja, nikoli ne veš.

Excuse me, Mr. President. When you're ready to leave, your car's right over there. —Yes, in a minute.
Op. Skladbo z istoimenskega albuma Number of the Beast (1982) je Steve Harris menda napisal po tistem, ko si je ogledal Damien: Omen II (1978).

5 komentarjev:

  1. pa ne to 9 A.H. X pa 8


    strongly disagree ;)

    OdgovoriIzbriši
  2. Ufff... RIP filmoljub.

    Za vedno mi je v spominu ostala začetna vrtna zabava, ko se v ozadju iz štrika fukne domača služkinja. Creepy za popizdit.

    OdgovoriIzbriši