9. sep. 2011

Prime (2005)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Televizijska nacionalka ima občasno vsaj spodoben sredin program in pred ogledom romantično-komične drame z dvema izmed mojih najljubših ameriških igralk sem imel kajpak razmeroma visoka pričakovanja. Meryl bi z največjim navdušenjem lahko gledal, kako poldrugo uro na kavču bere časnik in medtem kuha joto (malone edini razlog za ogled nadvse prisrčnega Julie & Julia sta ona ter Stanley Tucci), Uma pa bi mi bila nedoumljivo zanimiva tudi, če bi si zgolj lakirala nohte na nogah (po možnosti samo v spodnjem perilu, ampak okej). Od doslej edinega umotvora, kjer sta soigralki v obeh glavnih vlogah, sem si obetal precej — in v moje zadoščenje obe dami (kot vedno) tudi ponudita dovolj; le da je vse drugo dokaj povprečno, mestoma mlačno in brez posebne omembe vrednih presežkov. Celota sicer pusti pozitiven, celo spodbuden končni vtis, a s kančkom grenkobe ob misli na ne povsem izkoriščen (zlasti zgodbovni, pa tudi glumaški) potencial. Za vse to je kriv scenarist in režiser Ben Younger, ki je predtem posnel razmeroma odmevni Boiler Room (2000) o povzpetnih borznih posrednikih, tokrat pa je kot ortodoksni jud v ljubezensko komedijo zmešnjav bolj očitno vključil nekatere dileme togega verskega tradicionalizma. V takem filmu bi sicer pričakovali Sandro Bulek; in ne boste verjeli, dejansko so jo producenti predvideli za vlogo 37-letne ločenke Rafi, a sta se z Youngerjem tik pred začetkom snemanja menda sprla in je potem vlogo dobila Thurmanova — sveža s snemanja drugega toma Tarantinove mojstrovine Kill Bill (2004) in kot dobrodošlo spremembo pričakujoč (vsaj telesno) lahkotnejšo vlogo.

Rafi (Uma) je pravkar ločena sočna milf zrela ženska s cvetočo kariero v svetu mode. Obiskuje svobodomiselno psihiatrinjo Liso Metzger (Meryl), ki naj bi ji pomagala preboleti težavno obdobje. A vendar nanese tako, da prav tedaj spozna deset let mlajšega Davida (Bryan Greenberg), nadebudnega amaterskega slikarja iz tipične judovske družine, ki ima zanj bolj ambiciozne načrte, in — sprva obotavljivo, pozneje pa odločno — začne z njim burno seksualno zvezo. Njena razumevajoča, nekonvencionalno liberalna psihoterapevtka jo pri tem celo odkrito spodbuja, saj meni, da bo (četudi dolgoročno neobetavno) ljubezensko razmerje koristilo njeni razrvani čustvenosti — a le do tedaj, ko se končno izkaže, kdo je novopečeni mladi ljubimec, o komer ima Rafi same pohvalne (in celo preveč eksplicitno razkrivajoče) besede. Jasno: nihče drug kot sin psihiatrinje, ki se kot pretirano zaščitniška mati nenadoma prelevi v pridigarsko in manipulativno družinsko matrono.

Po pričakovanjih večina komične napetosti grenko-sladke ljubezenske komedije zmešnjav Snaha, da te kap izhaja iz kočljive (in celo sporne) situacije, ko pacientka ljubimka s sinom svoje psihiatrinje (deloma ošvrkne tudi generacijski prepad vrednot oz. odgovornost za njuno razliko v letih), ter osebnih, moralnih in poklicnih dilem slednje. Younger se trudi hoditi po nehvaležni meji med lahkotnimi toni in pomenljivejšimi vprašanji, povezanimi z judovsko družinsko etiko in freudovskim trikotnikom med materjo in adolescentnim sinom ter njegovim dekletom. K sreči se ne zateka v povsem klišejske preobrate, vključno z ne docela stereotipnim, pravzaprav še preveč realističnim razpletom (ki prav zaradi kontrastnosti s pripovedjo dotlej deluje nekako nedorečeno in nekoherentno), in igralska zasedba se odreže tako dobro, kolikor ji scenarij oz. karakterizacija likov to omogoča (resda pa brez trapastih stranskih likov čudaških prijateljev ne gre), vendar bi težko rekel, da gre za zgodbo, ki kakovostno pomembneje odstopa od številnih drugih, že videnih. Nikakor ne ravno najplitvejša rom-com štanca, a tudi ne vrhunska veseloigra, kakršnih smo vajeni od vselej duhovitega Woodyja Allena, denimo. Skratka: pretežno neškodljiva komedija za prijeten večerni ogled v dvoje (če je kateri po naključju žid, toliko bolje). Film s proračunom 22 milijonov je po svetu pridelal trikrat toliko zaslužka (za otvoritveni konec tedna v domačih kinodvoranah ga je sicer prehitel celo The Legend of Zorro, nadaljevanje Campbellovega skrpucala Mask of Zorro), s čimer se samozavestno uvršča med razmeroma uspešne projekte.

Sometimes you love, and you learn, and you ... move on.

4 komentarji:

  1. Umo sem prvič registriral v Henry & June, vse njene kvalitete sem opazil šele v Jennifer Eight. Je že dolgo, odkar sem videl Prime, v spominu ni ostalo veliko. Zadeva za enkratno uporabo.

    OdgovoriIzbriši
  2. Res je, en tak povprečen izdelek. Jaz sem Umo prvič videl v Nevarnih razmerjih. Zelo čedno. In tudi sicer sijajen film, z redkimi napakami (med temi je Keanu 'Whoa' Reeves, ta se pa tudi znajde povsod tam, kjer ni treba).

    OdgovoriIzbriši
  3. (med temi je Keanu 'Whoa' Reeves, ta se pa tudi znajde povsod tam, kjer ni treba)

    :)))

    OdgovoriIzbriši