18. sep. 2011

Rango (2011)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

So you want something to believe in? Believe in that there sign. For as long as it hangs there we've got hope.

Kaj bi motovilil: (tudi) zame nedvomno najboljša animiranka leta 2011 in ena najbolj posrečenih parodičnih zmesi (filmskih) referenc za odrasle in obešenjaškega humorja (za vse generacije), kar sem jih videl vsaj od kultnih Vročih sedel (1974) slavnega Mela Brooksa ter hudomušnega Corbuccijevega špagetnega poklona kavbojkam Django (1966), na katerega spominja že z naslovom.

Bolj točno bi bilo reči, da gre za komično satiro, saj je mestoma pretanjen in občasno cinično mračnjaški humor izrazito (samo)ironičen, a brez pretirano poudarjene metafilmske, samozavedajoče se perspektive (tipa Cravenova grozljiva franšiza Scream), kar mu daje veliko bolj avtentičen ton — čeprav je vse skupaj taka mešanica poklonov in referenc, da bi se komu lahko zdelo, kako lastne zgodbe skoraj nima. Prepoznati je mogoče kopico filmov z Deppom, od latino pridiha Don Juana DeMarca (1994) do gonzovske absurdnosti Strahu in groze v Las Vegasu (1998) in sarkazma Piratov s Karibov (2003), sam pa sem v tisti plastični ribi zaslutil še nostalgični surrealizem Arizone Dream (1993); med sijajnim akcijskim prizorom z napadom netopirjev je v spremljavi Wagnerjeve Ježe Valkir seveda nezgrešljiv preblisk na Apocalypse Now (1979) in med pregonom skozi sotesko še referenca na sloviti kader iz Vojne zvezd (1977); premisa o manipulativnem "nadzoru nad vodo" je vzeta naravnost iz kriminalne drame Chinatown (1974) Romana Polanskega, zavajajoči pregon po puščavi s peskom v steklenici (namesto česa dragocenejšega) pa iz drugega dela Pobesnelega Maxa (1979) — a seveda glavnina konceptualnih in tematskih asociacij leti na praktično vse velike vesterne in špagete, kar jih je ostalo v cinefilski zavesti, od celotnega divjezahodnega opusa Sergia Leoneja in nesmrtnih klasik tipa High Noon (1952) do stilizirane samoreferenčne Raimijeve meta-kavbojke The Quick and the Dead (1995). Nič manj navdušujoči niso liki, skozi katere porogljivo pronicajo žanrske ikone vesternov kot "mož brez imena" Clint Eastwood (oz. "Duh zahoda"), dežurni zlobnež Lee van Cleef, junaški John Wayne in drugi; ter neznansko zabavni arhetipski protagonisti (lik pragmatičnega Indijanca, ki mu "belec" pripisuje pretirano duhovno naravnanost, pokvarjeni župan, prostodušna rodbina "rovokopov"), ki premorejo veliko več kot enodimenzionalno in črno-belo karakteriziran čustveni in značajski razpon.



Pravzaprav se mi zdijo liki in njihova interakcija najmočnejša plat animirane basni režiserja Gora Verbinskega in scenarista Johna Logana, ki sta se celovečerca lotila z vso zagnanostjo in resnostjo stvarjenja čudovitega poklona zlasti za filmske navdušence (ki potemtakem skorajda ni primeren za otroke, čeprav se jim bo bržčas zdel dovolj kratkočasen in preprosto huronsko zabaven). Fantastično izrazna animacija in barvita kinematografija dobro podpirata nadvse kinetično vpet dramaturški lok; dinamika kadrov je osupljiva in dovtipi protagonistov hilarično smešni. (Tisti štirje fatalistični pernati mariačiji so me vsakokrat nasmejali do solz.) Če bi že moral kaj pograjati, pa bi šibke točke iskal v vendarle preveč stereotipno razvodenelem epilogu ter celokupni zgodbovni izkušnji, ki namesto širše sporočilnosti (dasiravno je v njej dovolj jasno zaznati samoironično ogledalo hollywoodske industrije ter družbenokritično ost o pohlepu, kakor ugotavlja že Pauc) ostaja predvsem pri simbolizmu eklektičnega poklona žanru.

Is this Heaven? —If it were, we'd be eating strawberry Pop-Tarts with Kim Novak.

1 komentar:

  1. Me veseli, da ti je všeč! Pravim, da ko pride blue-ray, ne vem, morda je celo že, nisem preveril, ga kupim in položim na drugo polico po pomembnosti. Meni super film, ki porazi vse shreke in podobno. Dovtipov pa res cel kup, menda jih bom v drugem in tretjem ogledu prepoznal še več.

    Pri mariačijih sem od smeha scal tudi jaz, se mi zdi, da so dodali še tisto zadnjo začimbo.

    OdgovoriIzbriši