22. sep. 2011

Stop! Or My Mom Will Shoot (1992)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●○○○○○○○○

Podobno kot večina filmov s Silvom Žrebcem, katerih enocelični klorofilni "humor" cilja predvsem na skromnejše in manj zahtevne ume, je praktično celotna premisa projekta režiserja Rogerja Spottiswooda (ter scenaristov Blaka Snyderja, Williama Osborna in Williama Daviesa) osnovana na "komičnih" situacijah, izvirajočih iz starševskega odnosa betežno zaščitniške matere in njenega ubogljivega odraslega edinca, sicer policijskega detektiva; v njenih očeh je še vedno nebogljen in nesamostojen pobalin, njegove fotografije iz otroštva kaže vsakomur, ki ima (na ulici, letalu, policijski postaji ali med reševanjem potencialnega samomorilca) pet minut časa, ter sinka nenehno zasipa s pretirano "ljubečo" pozornostjo, cinično nezaupljivostjo in vzbujanjem krivde.



Sila nedomišljeni umotvor z na smrt dolgočasnimi dovtipi bržčas predstavlja eno nižjih točk v že tako zaudarjajočem obdobju igralske kariere krivoustega katatonika otožnega pogleda, ki je v Hollywoodu zaslovel s scenarijem in likom Rockyja (1976), nabreklimi bicepsi Ramba (1982) in paralizo ustnice, in iz katerega se poslej nikoli ni prav dobro pobral. Zakaj bi ga kdo hotel videti v docela neduhoviti vlogi detektiva, deležnega nenehne zadrege ob zoprno dominantni babici materi, mi ni povsem jasno. (Za skromnejše ume: aha, saj razumem "ironijo" kontrasta med mišičnjakom in pritlikavo ženico, le zabavna se mi ne zdi.) Kot tudi ne, kdo bi v kakršnikoli vlogi želel gledati sivolaso veščo Estelle Getty (1923—2008), ki se je nekateri bolj fosilni televizijski molji spomnimo iz geriatričnega sitcoma Zlata dekleta (1985—1992) in je že tam blestela s svojimi enolično arhetipskimi enovrstičnicami trmoglave upokojenke, ki je predvsem — v pomanjkanju boljšega izraza — na vso moč annoying.



Uborna komedija pa je (kdo bi si mislil?) tistega leta zmagoslavno prejela kar tri prestižne zlate maline: Silvo za najslabšo vlogo, Zvezdana za najslabšo stransko žensko vlogo in vsi trije pisci dialogov za najbolj aboten scenarij. V nekem poznejšem intervjuju je celo Stallone sam priznal, da gre po vsej verjetnosti za njegov najbolj butast film. (Ne, a res?) Začuda pa je slednji z nerazložljivim proračunom 45 milijonov (le kam je šel ta denar?) potem pridelal spodobnih 70 milijonov zaslužka. Kar zadeva pronicljivega akcijskega komika Silva, je bilo težko verjeti, da bo po seriji dingovih fekalij tipa Cobra (1986), Over the Top (1987) in Oscar (1991) posnel kaj še bolj slaboumnega — a mu je to vendarle uspelo. Sicer pa je po greznici ridikuloznosti še naprej brodil tudi s poznejšimi idiotizmi Demolition Man (1993), The Specialist (1994), Judge Dredd (1995), Assassins (1995), Daylight (1996) in tako naprej, zato je tako ali tako vseeno, en crap-fest gor ali dol.

1 komentar:

  1. Spomnim se, da sem kot mal pamž izjemno užival ob tm filmu, ki je bil posnet na VHSu, ko pa sem ga čez par let ponovno ugeldal, sem bil pa samo WTF?!

    Tko da ja. Sranje od sranja.

    OdgovoriIzbriši