27. okt. 2011

Blue Thunder (1983)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Filmi, ki si jih kot mulec med prvimi gledal v kinu (sprva v spremstvu fotra, pozneje že sam), se te vselej držijo z določeno sentimentalno vrednostjo in zlepa ne uidejo iz prijetnega cineastičnega spomina. Leta 1983, ko je v Kopru — davno pred današnjim Kolosejem ter prijazno ponudbo šitburgerjev in lahke Cσca·Cσℓe — kraljevala še stara mestna kinodvorana (ste vedeli, da si je slavni Telly Savalas med puhanjem cigare v njej menda osebno ogledal premiero klasične vojaščine Kelly's Heroes, posnete v okolici Vižinade v hrvaški Istri?), so se tam in po vsem svetu vrteli še kultni Scarface, Jedijeva vrnitev, po Kingovih romanih posneti grozljivki Christine ter Cujo, komedija zmešnjav Kolo sreče in drugi. Taistega leta je sloviti anglo-ameriški režiser John Badham (Saturday Night Fever, Short Circuit, Bird on a Wire, Drop Zone, Nick of Time) prispeval kar dve huronski filmski uspešnici: v Vojnih igrah z mladim hekerjem Matthewom Broderickom smo zadržanega diha trepetali, ali bo računalnik vendarle sprožil jedrsko vojno (tako je, Cameronov Terminator s podobnim kiber-motivom umetne inteligence SkyNeta je prišel šele leto zatem); v akcijskem kriminalnem trilerju Blue Thunder pa občudovali neverjetno okretnost in ognjeno moč hi-tech policijskega helikopterja v rokah prekaljenega pilota.



Mimo slednjega pač ne morem: Roy Scheider (1932—2008) se mi je vedno zdel frajer. Pojavil se je v takih klasikah Novega Hollywooda kot Klute (1971) ter The French Connection istega leta (oskarjevska nominacija za stransko vlogo), a mu je pravo slavo in prepoznavnost verjetno prineslo šele Spielbergovo Žrelo (1975) in njegovo nadaljevanje. Videli smo ga še v srhljivem Marathon Man (1976), glasbeni drami All That Jazz (1979, oskarjevska nominacija za glavno vlogo), nadaljevanju Kubrickovega sci-fi kulta 2010 (1984), Cronenbergovem Golem kosilu (1991), podmorski sci-fi televizijski seriji SeaQuest DSV (1993—1996) in še marsikje. Priljubljen je bil kot edinstven, duhovit in premišljeno vsakdanji akcijski junak, s katerim se je mogoče zlahka poistovetiti.

"Modri grom" je kodno ime za prototip dvosedežnega policijskega helikopterja (francoski jurišni model Aérospatiale SA-341G Gazelle so filmarji opremili in okrasili, da je bil videti tako zlovešče kot razvpiti ameriški AH-64 Apache s svojim topom M230), s katerim naj bi varuhi zakona v Los Angelesu pred bližajočimi se olimpijskimi igrami 1984 skrbeli za nadzor množic in podprli protiteroristične dejavnosti; odlikuje ga izjemna okretnost, natančna ognjena moč (z virtualnim vizirjem krmiljeni električni večcevni 20-mm top s 4000 naboji na minuto), računalniško podprta avdio-oprema za daljinsko snemanje zvoka, infrardeča tipala, termična kamera in zmožnost neslišnega leta. Ultimativno orožje naj bi preizkusil vojni veteran pri zračni diviziji LAPD Frank Murphy (Scheider) v spremstvu mladega kopilota Lymangooda (Daniel Stern), preden bi helikopter prešel v operativno rabo. Policijska partnerja pa med neko rutinsko nalogo naletita na dokaze o naročenem umoru mestne svetnice in zaroti kravatarjev s pravosodja; zato se jima na pete nemudoma obesijo tajne službe, zlasti pa Frankov večni tekmec in nekdanji vojni pilot, naduti polkovnik Cochrane (Malcolm McDowell) — eden od tistih, zaradi katerih Franka še vedno mučijo travmatični spominski prebliski na grozodejstva v Vietnamu. (Trivia: slavni angleški igralec McDowell je imel v resnici grozen strah pred letenjem.) Moža se bosta nazadnje pomerila v zraku, Frank pa bo na svojstven način obračunal tudi z grožnjo vsenavzoče tehnologije, ki je že davno prekoračila etične meje dopustnosti državljanskega nadzora in pravice do zasebnosti.

Nekateri recenzisti™ na vse pretege malikujejo kakšen prostodušno infantilen umotvor, ki jih je bil navdušil kot mlečnozobce, a skušajmo biti malce stvarnejši in predvsem objektivnejši: Blue Thunder ni ravno silna mojstrovina, pač pa še za današnje razmere več kot soliden akcijski tehno-triler. Pravzaprav je bil v širšem kontekstu celo vizionarski; tedaj fantastična tehnologija neomejenega nadzora policijske države je že zdavnaj postala vsakdanja resničnost. Uprizorjeni zračni in cestni pregoni so kratkočasni in odlično posneti, montaža je sijajna (oskarjevska nominacija), končni obračun z lupingom (posneli so ga s pomočjo daljinsko vodenega pomanjšanega modela) morda malce za lase privlečen in predolg, igralska zasedba pa nadvse spodobna (v svoji poslednji vlogi je kot policijski šef Braddock odličen veteran Peckinpahovih klasik Warren Oates, ki mu je film tudi posvečen) in celokupni vtis dovolj dober, da zanesljivo zdrži preizkus časa.



All those people. What do you suppose they're all doing down there? —Well, according to the latest statistics, about 1.775.000 of them are... getting it on! —That many, eh? —The rest are waiting for 'Laverne & Shirley'.

Po scenariju Dana O'Bannona (Dark Star, Alien, Heavy Metal, Total Recall, Screamers) in v produkciji Gordona Carrolla (celotna franšiza Alien) posneti film je naletel na pozitiven sprejem (v prvem tednu predvajanja v kinematografih je močno prehitel Lynovo plesno romanco Flashdance) in je bil z debelimi 42 milijoni zaslužka slednjič tudi finančno uspešen. Kot spin-off je že leto pozneje zaplodil istoimensko nadaljevanko televizijske mreže ABC, ki pa je doživela vsega enajst epizod, preden so jo ukinili.

Ni komentarjev:

Objavite komentar