7. okt. 2011

Desperado (1995)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Ko sem se sinoči nekje sredi druge polovice tukaj priobčenega filma (v celoti sem ga sicer najmanj enkrat videl že prej) na domačem kavču zbudil iz dremeža, sem se ves krmežljav jel spraševati, kateri gledalski populaciji je umotvor Roberta Rodrigueza sploh namenjen. Takole sem umoval sam pri sebi.

Običajnemu moškemu delu občinstva preverjeno dol visi za Antonia Banderasa; dasiravno je bil tedaj, ko je še govoril špansko, razmeroma obetaven glumač, in mu nekaterih gledljivih performansov (Átame!, Evita) tudi ne gre docela oporeči. A pravzaprav je zanimivo, da tudi večina deklet ravno ne omedleva ob njegovih umetno rdečkasto zagorelih, zanemarjeno preznojenih in mastno dolgolasih likih; kot moški (in kot igralec) je večjemu številu žensk zanesljivo bolj všeč npr. Steve Buscemi, igralec z edinstvenim pristopom in sijajen režiser. (Kar je pričakovano in logično, nežnejšemu spolu je seveda bolj pri srcu polnovredna moška karizma in igralska prezenca kot pa groteskni imidž odcvetelega kot-da latino ljubimca.) Osebno ne poznam nobene filmoljubke, ki bi ji bil Banderas dovolj (ali sploh) všeč, da bi si katerikoli film ogledala zato, ker v njem igra on. (Za razliko od filmov z nekaterimi drugimi postavnimi fanti in dedci na mestu tipa Clint Eastwood, Sean Penn, Robert Downey Jr., Denzel Washington in tako naprej.)



Skratka, z deduktivnim sklepanjem sem prišel do zaključka, da Rodriguezov Obupanec bržčas cilja na odkrito ali/in latentno gejevsko moško populacijo. Ob ogledu homoerotične pretepaško-streljaške cinemasturbacije (kjer so ženski liki bolj za pretvezo) se je resnično težko povsem izogniti taki razlagi.
Jp, Desperado je reklama za Antonia Banderasa, za najbolj frajerskega igralca vseh časov. Desperado Bandersa namerno lovi tako, da izpade kot novi seksualni simbol, kot najbolj seksi moški na svetu. Vsi kadri, pogledi, bližnji posnetki in montažni prijemi so izpeljani tako, da Banderas postaja vroča roba, ultimativni mačo žrebec, ki s pištolo strelja tudi testosteron. Banderas ni le moški, Banderas je kurac na dveh nogah, brez dvoma najbolj frajerski filmski lik v zgodovini filma. Banderas je tako zelo kul, da se Salme Hayek, ki igra njegovo Carolino, praktično ne opazi. Desperado je pač njegov privatni šov, njegov labodji spev, ki ga je vrgel na prvo mesto moških seksualnih simbolov in ženske spomnil na zlate čase latino junakov, ki jih je začel Rudolph Valentino. [...] Če rečem, da sem velik fan tega filma, ne zgrešim niti po pomoti. Desperado je moj film, Banderas pa moj igralec. Oba sta mi pisana na kožo, obema bi z lahkoto spisal še tisoč takih slovospevov. —Iztok

Rodriguez je zaslovel z neodvisnim avtorskim ekscesom, za pičlih 7000 dolarjev posnetim akcijskim nizkoproračuncem El Mariachi (1992), mexploitation-grindhouse šundom, ki se obenem poklanja in satirizira njegov omiljeni filmski žanr; njegova produkcijska improvizacija in one-man-band ustvarjalnost čudežnega dečka Rodrigueza (ki običajno v sebi lastnem "marijačijevskem" slogu napiše tudi scenarij in film zmontira ter osebno poskrbi še za marsikatero drugo njegovo tehnično plat) sta rezultirala v čistokrvni, nepretenciozni in nadvse duhoviti art-cineastični zabavi (film je potem zaslužil dobra dva milijona dolarjev in ga danes uvrščajo med novodobne kulte), ki je opredelila vso njegovo prihodnjo kariero.



In kaj se zgodi potem? Kravatarji pri Columbia Pictures opazijo nadarjenega teksaškega režiserja in njegov izdelek ter mu na mizo vržejo kuverto z natanko tisočkrat večjo vsoto od budžeta njegovega prvenca — češ, puta madre, pokaži, kaj znaš. No, Robert kajpak pograbi šop zelencev ter marljivo posname nepotrebno, razvlečeno in mestoma grozljivo dolgočasno nadaljevanje reciklažo svojega prejšnjega filma: s stilizirano zmesjo slogov Sama Peckinpaha in Johna Wooja opremljen fetišiziran erotični videospot srepo bolščečih dedcev in njihovih velikih trdih pištol, dramaturško siloma umeščen v nekakšno patetično zgodbo o ljubezenskem maščevanju. Sicer so v inovativni kinematografiji in prepoznavnem Rodriguezovem stilu legende kot Cheech Marin, Humberto "Tito" Larriva in Danny Trejo nadvse zabavni in sarkastični tarantinovski dialogi (vsaj pri prvem ogledu) hudomušno cinični, a celostno film komajda zadosti kriterijem kratkočasnega večernega popkorna — pa še to samo zato, ker je v njem (na srečo) tudi Salma Hayek.

A nikar ne bodimo prestrogi, vsakdo ima kakšen madež na še tako hvalevredni preteklosti; pomembno je, da se na napakah učimo. Rodriguez se je že leto pozneje svojim privržencem odkupil s huronsko zabavnim From Dusk Till Dawn (1996), pozneje tudi s podobnim žanrskim poklonom Planet Terror (2007) ter z njegovim metafilmskim derivatom Machete (2010) — predvsem in v daleč največji meri pa z najbolj veličastnim filmo-stripovskim izdelkom vseh časov, odličnim Sin City (2005).

4 komentarji:

  1. :)

    Zelo dober zaključek, kjer si pokazal, da nisi le stari zagrenjenec! Seveda se spet v celoti strinjam z napisanim, pa kaj naj sedaj. Moram priznati, da mi je bil ob prvem ogledu, bil sem mlečni mulec, film bomba. Danes nič več. Nič posebnega se mi ni zdel ob zadnjem ogledu. Sem pa nedolgo nazaj v eni družbi ponovno videl Elmarijačija in je to res poseben film, kulten seveda. Poln entuziazma in nekega otroškega veselja. In drži,Rodriguez je že samo zaradi izjemnega Sin City pri meni visoko cenjen.

    OdgovoriIzbriši
  2. eden najbolj kul filmov

    OdgovoriIzbriši
  3. Ampak komad Canción de Mariachi je pa čez vse. Marijači/španske kitare so zmeraj fajn. :)

    OdgovoriIzbriši
  4. I C what you did there :D

    Sicer pa mi je film kot razganjajočemu mulotu precej dogajal. SALMA!!!

    OdgovoriIzbriši