17. okt. 2011

Drive (2011)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

O novejših filmih pišem prej izjemoma kakor praviloma in tudi sicer se ne trudim biti posebej ažuren. A včasih velja narediti izjemo in ko naletim na količkaj nadpovprečnega predstavnika sedme umetnosti, se mi zdi vredno, da mu posvetim besedo ali dve. Jasno, da sta me tudi tokrat prehitela vsaj dva marljivejša blogerska kolega; o filmu sta napisala bolj ali manj vse, kar je treba povedati.

Refn je posnel film, ki odlično združuje art film s komercialnimi filmskimi zapovedmi. Že od uvodnih minut je gledalec je popolnoma ‘not’ v dogajanju, ko pozornost pritegne vizualna estetika, občutek za številne zanimive detajle in odličen elektro-pop soundtrack. Priznam, Refn me kupil že v teh uvodnih minutah, ko brez ene same praske na avtomobilu zrežira zelo napet pobeg z mesta zločina, med katerim sem se počutil približno tako, kot dva vlomilca na zadnjem sedežu šoferjeve Impale, ki z rahlo odprtimi usti in široko odprtimi očmi trepetata in obenem občudujeta šoferjevo neverjetno hladnokrvnost in zbranost. Iz odličnega uvoda Refn povsem naravno, nevsiljivo gradi zgodbo naprej in ji dodaja pomožne snovi. Očetovsko figuro, v podobi neiznajdljivega šefa mehanične delavnice in njegovih kriminalno-poslovnih zvez, z liki, ki te povezave poosebljajo. —Goodfella

Nekatere sekvence so med drugim naravnost odbito spisane, recimo tista v dvigalu ali zadnji pogovor med Brooksom in Perlmanom. Pa igralske kreacije? Ryan Gosling je pač odličen igralec, tu ni kaj dodati. In vlogo skrivnostnega voznika je odigral naravnost čudovito. Ne vem kateri igralec bi bil še lahko tako prepričljiv. Tu je potem treba omeniti Alberta Brooksa, zanj netipična vloga, ki pa jo je do potankosti naštudiral, prepričljiv je bolj kot sem si lahko mislil. Carey Mulligan je tako ali tako izjemna igralka, ki je mene že osvojila in tudi tole vlogico čisto mirno zapelje čez film. —PaucStadt
Opomba. Če je širina zgornjega YouTube avdioposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

Nicolas Winding Refn je razen Larsa von Trierja in Thomasa Vinterberga nedvomno najopaznejši režiser (in scenarist) sodobne danske kinematografije;* odlikuje ga izjemen občutek za kamero, zanesljiva časovna usklajenost, sijajen smisel za zvočno kuliso in glasbeno ozadje, stiliziran alter-retro-vizualni slog, predvsem pa fantastičen instinkt za razvoj likov in njihovo karakterizacijo. Iz njegovih projektov sta (med drugimi) izšli dve največji igralski legendi danskega filma, namreč odlična Kim Bodnia (še pred prvim Pusherjem smo ga opazili v Bornedalovi sodobni žanrski klasiki Nočni čuvaj) ter Mads Mikkelsen (prvi Pusher je pomenil njegov celovečerni glumaški prvenec in že tam je bil fenomenalen). Nekonvencionalni neo-noir krimi-triler Drive (priznani iranski scenarist Hossein Amini je zgodbo priredil po istoimenskem romanu Jamesa Sallisa iz leta 2005) pa na neki način pomeni konceptualno sintezo vseh Refnovih dosedanjih projektov oz. kot zaščitni znak prinaša že dodobra izdelan in razpoznaven režiserjev slog. Zaznati je številne reference na njegove zgodnje zgodbe, like in njihove značilnosti; od prikaza zločinskega podzemlja in njega brutalnih junakov, uporabe kladiva kot orožja (priljubljeno orodje dansko-srbskega gangsterja Mila) ter usnjenih oblačil in rokavic (ves čas jih nosi Bronsonov organizator bojev z golimi pestmi), motivov očetovskih figur in generacijskih odnosov, predvsem pa etičnih dilem brezčasnih, arhetipskih junakov, naslikanih na platno sanjskih, mitoloških dimenzij.

Refnovi filmi so namenjeni (skoraj izključno) moški populaciji. V luči globalnih medosebnih in občih spolnih dilem razgalja vprašanja, izhajajoča iz kulturno-socialnih konfliktov sodobne civilizacijske paradigme, ki meglijo nekoč jasne predstave o ustreznosti pridobljenih ali prirojenih vlog. Refn govori o prvobitnem, naravno nasilnem moškem principu, ukalupljenem in omejenem s konvencijami modernega človeka, ki se noče podrejati stereotipom o možatosti in ne upošteva uveljavljenih družbenih normativov, kot so institucije legalnosti ter etični in zakonski konsenz — mar mu je le tega, kaj je človeško, kaj je prav in kaj je pravično. Zato nenehno krši pravila dovoljenega in pričakovanega in se brez tehtanja upravičenosti poslužuje brezkompromisnega nasilja, ki je kot orodje etično pravičnega tudi poslednja metoda za doseganje krhkega ravnovesja moči in simbolne enakosti. Refn govori tudi o smislu očetovskega principa in njegovem prenosu na potomce, o odgovornosti starševstva in o pomenu posameznikovih (beri: moških) prizadevanj za uveljavitev neotipljivih moralnih vrednot, ki večkrat zahtevajo tudi ultimativno (samo)žrtvovanje.

Opomba. Če je širina zgornjega YouTube avdioposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

Najbolj neogibna primerjava se kaže z njegovim prejšnjim režijskim projektom Valhalla Rising (2009); pomenljivi premori in tišine, ki povedo več od dialogov, osupljivo naelektreno vzdušje in hipnotična atmosferičnost — mestoma podložena z organsko globokotonsko zvočno kuliso, mestoma z odlično elektronsko glasbo — in mistična dimenzija barvito stilizirane estetike; brezimni, čudaško redkobesedni (ali povsem nemi) in nepopisno mirni junaki, ki so v hipni spremembi dinamike zmožni v trenutku pobiti sočloveka, če so v to primorani ali če so ogroženi; ter igra čustvenih izrazov, mimike in v molku vsebovanega razpoloženja, ki razkriva nežnejšo in sočutno podobo navidez srhljivo brutalnih likov. Refn ne zagovarja nasilja, ne upravičuje ga in ne obsoja, pa tudi ne kaže zgolj kot golo objestnost — marveč ga jemlje kot samoumevno metodo primarnih notranjih (moških) jazov, ki navzven delujejo na najčistejši, najodkritejši ravni. Če je kdo, ki je Hollywoodu pokazal, kaj pomeni biti (v psiho-simbolnem ali mitskem, malone fetišističnem smislu) pravi dedec, potem je v tem trenutku to Refn.

V Cannesu je bil film deležen nominacije za zlato palmo, Refn pa je prejel nagrado za najboljšo režijo. Če bo tako nadaljeval in bo ustvarjal podobne projekte, bo po mojem skromnem mnenju daleč prekosil svoja zgoraj omenjena cineastična rojaka — če ju ni že.
* Op. Vsaj, če govorimo o moškem delu te obrti oz. odštejemo npr. režiserko Susanne Bier, me upravičeno opominja kolega Goodfella.

8 komentarjev:

  1. Ko smo že pri danskih režiserjih ...
    Pri Vinterbergu, sem že začel izgubljat upanje v napredovanje. Po izjemnem Festen je snemal ali obupno slabe, ali v najboljšem primeru povprečne filme in ko sem že mislil, da je z njim konec, boom - Submarino. Upam, da bo nadaljeval v podobnem slogu ...
    Osebno bi pred Vinterberga postavil Susanne Bier, ki za sabo ima kar nekaj odličnih filmov.

    BTW, hvala za omembo.

    OdgovoriIzbriši
  2. Se strinjam za Suzanne Bier, čisto sem pozabil na žensko pripadnico režijskega posla. :-o

    OdgovoriIzbriši
  3. "dolge tišine, ki povedo več od dialogov"

    ma to je tak bull, edini film, kjer je to res delovalo, je bil paris, texas

    OdgovoriIzbriši
  4. Domnevam, da ti tudi Valhalla Rising ni (oz. ne bi) bil všeč. :/

    OdgovoriIzbriši
  5. nope

    drive še pa nisem videl, tako da na ta film se prejšnji komentar ne nanaša :)

    OdgovoriIzbriši
  6. No ja, okusi so različni. Ti pač niso všeč filmi, kjer veliko molčijo. Meni pa niso všeč gejevski filmi z Antoniom Banderasom, recimo.

    OdgovoriIzbriši
  7. seveda

    meni pa ne antoninijevi gejevski filmi, kjer 2 osebi hodita levo-desno cel film :D

    OdgovoriIzbriši
  8. No, saj pravim. Še dobro, da si lahko vsak najde kaj, kar mu ustreza. :)

    OdgovoriIzbriši