26. okt. 2011

Exit Wounds (2001)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Po scenariju Eda Horowitza in Richarda D'Ovidia (osnovanem na istoimenskem romanu Johna Westermanna) in v režiji Andrzeja Bartkowiaka posneta policijska akcijada naj bi po seriji nadvse ubornih filmskih fekalij pomenila veliki povratek Stevena Seagala v prenovljeni obliki in pomlajenem sleek formatu. Bartkowiak — sicer dolgoletni snemalec in direktor fotografije pri nizu bolj ali manj posrečenih žanrskih predstavnikov (Prizzi's Honor, Q & A, Speed, Species, Dante's Peak, The Devil's Advocate, U.S. Marshals, Lethal Weapon 4) — se je predtem kot režiser preizkusil v stilizirani kungfujščini Romeo Must Die (2000), po mojem prizanesljivem mnenju solidni in zmerno zabavni pretepačini s pritlikavim rižojedcem Jetom Lijem. Tokrat je razen slavne, etnično mešane zasedbe (Bill Duke, Isaiah Washington, Anthony Anderson, Tom Arnold, Eva Mendes ter raper Earl Simmons aka DMX) prvič sodeloval tudi z razvpitim kitaristom ter objestnim mojstrom aikida, ki si je posebej za svoj težko pričakovani comeback končno odrezal legendarni čopek mastnih in čedalje redkejših las.
Njegova zvezda je ugasnila, zanj pa se niso zmenili niti otroci, katerih sobe so bile nekoč polne njegovih slik. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi z Jeanom Claudeom Van Dammeom, nekaj podobnega se je takrat dogajalo tudi s Sylvestrom Stalloneom. Toda, SS se je leta 2001 čudežno vrnil na velika platna, posnel uspešnico in se zavihtel tja, kjer je bil nekoč, med akcijske junake, ki jih obožujejo srednješolci. —Iztok



Ne ljubi se mi vnovič duhovičiti in razpredati o Seagalovih skrpucalih, saj bi kdo utegnil pomisliti, da ga a priori ne maram ali da se kakor poslednji art-fag kot hudič križa ogibam vsega, kar diši po brezmožganski pretepačini — sploh ne. Ampak naj tudi kdo ne žali moje (povprečne) inteligence s tem, kako drugačna in boljša in oh in sploh je pričujoča akcijska kriminalka od dosedanjih umotvorov borilno veščega slaboritneža. Docela identičen dramaturški in pripovedni recept, mešanica klišejev vseh mogočih podobnih policijskih trilerjev, nekaj solidnih pirotehničnih in kaskaderskih vložkov, stereotipen prikaz zločinskih motivov in vzorcev delovanja (brez konca skorumpiranih) varuhov reda in še bi lahko naštevali. Da skratimo priču, naj strnem nekatera subjektivna opažanja.

Kaj mi je bilo všeč: odsotnost čopka, razmeroma prizemljen (mestoma skoraj duhovit in vsakdanje človeški) Stipetov glumaški performans (verjetno ga gre pripisati letom in ne zgolj prizadevanjem za boljšo karakterizacijo lika), obča dinamika.

Kaj mi ni bilo všeč: splošna infantilnost, zoprna stand-up mašila črnuharskih dovtipov in komično olajšanje z obveznimi kot-da duhovitimi sidekicki (posebej debeli Anderson), odurni Tom Arnold (meni verjetno najbolj antipatičen "komik" vseh časov), brezizrazno leseni DMX, pretirano vratolomni borilni prizori tedaj 50-letnega, rahlo zabuhlega razboriteža (očitna je raba vpenjalnih žic), sila nadležno hip-hop/rapersko nabijanje in ceneno oportunistična kot-da multikulturno trendovska MTV vizualizacija.

4 komentarji:

  1. :)
    Tega sem celo še gledal. Pri "za" si pozabil dodati še "bejba". Ne spomnim se katera je bila (je to na sliki Mendesova?), sem pa siguren, da je bila...

    OdgovoriIzbriši
  2. Vidim, da tudi za Seagala še imaš potrpljenje ;)
    Ravno zadnjič sem ta film zasledil na televiziji in se ustavil za kakih 10 minut. Dvajset let nazaj so njegovi filmi zame bili top shit. Od prvenca Above the Law naprej, je Nico bil bil vroča roba.Zanimivo, da danes ne čutim takega odpora do njegovih filmov, kot sem ga imel recimo deset let nazaj.

    OdgovoriIzbriši
  3. Aha, Eva Mendes je to. Piko več zaradi nje, seveda. Dobro si povedal, Goodfella, tudi jaz čudim manj odpora kot včasih, in film tehnično ni slabo narejen. Ampak morajo biti kokice in pir res dobri, da zdržiš ves film.

    OdgovoriIzbriši