22. okt. 2011

Hot Fuzz (2007)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Britanska komika Simona Pegga in Nicka Frosta povezuje bogata skupna glumaška zgodovina, omembe vredna vsaj od televizijskih serij Big Train (1998—2002) ter Spaced (1999—2001); bržčas pa smo ju v sodelovanju z mladim scenaristom in režiserjem Edgarjem Wrightom (Scott Pilgrim vs. the World) najprej opazili v odbiti komični farsi Shaun of the Dead (2004). Wright, sicer velik privržencev klasičnih Romerovih zombijad, je satirično noto tovrstnega žanra s številnimi pop-referencami nadgradil v eno najbolj duhovitih družbenokritičnih parodij zadnjega desetletja in se ob navdušenju njenih pristašev dostojno poklonil vsej filmski zvrsti.



Vsi trije rojaki se vračajo v zgodbi o malce preveč vnetem londonskem policistu Nicholasu Angelu (Pegg), ki se ga šefi odločijo premestiti nekam v zaspano predmestje, ker s svojimi kariernimi uspehi vsem drugim kvari povprečje in meče nanje slabo luč. V navidez idiličnem podeželskem mestecu Sandford dobi novega policijskega partnerja Dannyja (Frost), sicer sina načelnika nekonvencionalnih krajevnih varuhov zakona (Jim Broadbent) z nadvse lagodnimi delovnimi metodami. A kmalu se začnejo v urejenem ruralnem kraju, večkratnem dobitniku prestižne nagrade "Vas leta", vrstiti srhljive smrti v sumljivih okoliščinah, ki so videti kot bizarne nesreče; njihove žrtve je družila vpletenost v nekatere nepravilnosti s preprodajo nepremičnin. Z naravnim policijskim instinktom obdarjeni Angel takoj zasluti, da v vasici nekaj smrdi.

Eden izmed njih, Danny Butterman (Nick Frost), je videl vse filme o dobrih policajih, zato ima Angela za zvezdnika kova Bruca Willisa ali Keana Reevesa, a še bolj kot filma Umri pokončno in Smrtonosni val ga fascinirajo komedije o policijskem partnerstvu v stilu Smrtonosnega orožja in Podlih fantov; še preden uspe omeniti Ful gas, se londonskemu profiju že prilepi na podplate. In glej ga zlomka, ne mine dolgo, ko izvohata, da so bizarne nesreče, ki zajamejo vasico, plod nečesa večjega, očem dobro skritega ter da mala lokalna skupnost ni to, za kar se na zunaj izdaja. —Jan G.


Akcijska komedija navdušuje z dinamiko kratkih montažnih rezov in dramaturško razgibanostjo, ki se v številnih namigih posmehuje klišejem plehkih ameriških akcijad tipa Point Break ali Bad Boys (II) in značilnemu vzorcu nasprotja med čudaško izprijenimi podeželani ter vsiljivimi mestnimi srajcami (izrecno omenja legendarne Peckinpahove Slamnate pse), nakar se muza še nad nekaterimi arhetipi grozljivk, kjer se lokalni kulti zbirajo v tajnih zarotah, ki naj bi "zavarovale" domačo konservativno skupnost pred nezaželenimi prišleki. Zlasti v drugi polovici se sicer pripoved upeha in v sarkastičnih posnetkih filmskih stereotipov je slutiti reciklažo prejšnjih projektov omenjene trojice; ponavljanje enakih viž namreč v vsakem naslednjem kontekstu izpade manj zanimivo ter že videno (in dejansko je letošnji projekt britanskega dua Paul doživel razmeroma mešane in mlačne ocene); a k sreči celoto dovolj zanesljivo drži pokonci sijajna igralska ekipa (odlična sta tudi Leighov težkokategornik Broadbent in nekdanji agent 007 Timothy Dalton). Kljub temu ga celostno ne morem umestiti višje od Noči neumnih mrtvecev (2004) — kar pa zadeva cinično parodijo policijskih akcijad, še vedno prisegam na zabavne švedske varuhe zakona v sila nepretenciozni Faresovi satirični burki Kopps (2003).

Yarp.

1 komentar:

  1. Ena boljših komedij zadnjih 10 let. Pika. Tale dvojec je super, čeprav sta letos s tistim alienom (ehm, paul?) brcnila v anus.

    OdgovoriIzbriši