16. okt. 2011

The Last House on the Left (1972)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Pred nekaj dnevi je v 75. letu starosti umrl glasbenik, tekstopisec in priložnostni igralec David A. Hess (1936—2011), ki je kot skladatelj in aranžer svojčas sodeloval s tako velikimi imeni kot Elvis Presley, Pat Boone, Sal Mineo ter vokalni kvartet The Ames Brothers; a zanimivo, še najbolj je slovel po svojem prvem igralskem performansu (od mnogih poznejših, temu podobnih) v danes kultnem prvencu scenarista in režiserja Wesa Cravena (za katerega je Hess napisal tudi glasbo). Bliža se Noč čarovnic 2011 in čeprav deluje (s)eksploitacijski B-trash umotvor bolj bizarno izprijena farsa kakor pravoverna grozljivka, ga kot študijski primerek navdušencev nad nizkoproračunskimi predstavniki žanra (in Cravenovo filmografijo nasploh) velja omeniti in se mu pokloniti.



Zgodba, ki jo je menda navdihnila Bergmanova klasika Deviški izvir (Jungfrukällan) iz leta 1960 (ki je osnovana na mitu srednjeveške švedske balade Töres döttrar i Wänge) o neusmiljenem očetovem povračilu za umor in posilstvo hčere, spremlja dve mladoletni prijateljici na poti iz ameriškega podeželja v bližnji kraj, iščoč zabave (na koncertu neke rockovske skupine) in brezskrbnosti pod vplivom opojnih substanc. Po naključju padeta v roke skupini pobeglih kaznjencev, obsojenih morilcev in brezvestnih posiljevalcev, ki se iz gole objestnosti brutalno znesejo nad obema mladenkama. Po krutem dejanju jih pot zanese prav v hišo staršev ene od njiju, ki se potem, ko se prepričata o srhljivi usodi svoje edinke, odločita brezkompromisno maščevati lahkomiselnim nasilnežem.

Film, posnet istega leta kot zloglasna Boormanov Deliverance ter Damianov Deep Throat, je ob poznejših (in današnjih) liberalnih cineastičnih trendih vsekakor izgubil pridih nezaslišane kontroverznosti, ki se ga je zaradi prikaza sadizma in spolne zlorabe držal ob izidu (v mnogih državah, s konservativno Veliko Britanijo na čelu, so predvajanje prepovedali), kar je bržčas botrovalo uspehu z 90 000 dolarji posnetega celovčerca (prislužil je 34-krat več); razen tega je celo za tedanje razmere videti smešno neartikuliran, dramaturško nedosleden in kinematografsko (neizkušeni snemalec Victor Hurwitz) ter tehnično improviziran — kar je najverjetneje tudi bil. Kljub temu ga odlikuje za Cravena pozneje tako značilen pristop prepletanja žanrov grozljivk ter komedij oz. razbremenjevanja nasilnih motivov s kontrastnimi primesmi (montažno mešanje posilstva in komične burke nesposobnih mestnih policistov, ki iščeta zločinsko tolpo, ter s posameznimi prizori vzdušno neskladna glasbena podlaga); in spodobna igralska predstava, kjer razen glavnega antagonista Kruga Stilla (David A. Hess) kaže izpostaviti tudi njegovega pajdaša Freda "Podlasico" Podowskega oz. glumača Freda Lincolna, sicer znanega (in z več kot 300 naslovi sila ustvarjalnega) režiserja porničev iz 70. let. Slednji se je menda kmalu distanciral od Cravenovega filma in ga je ob vsaki priložnosti javno zasmehoval ter kritiziral; kar je rahlo ironično, saj naj bi Craven (v pomanjkanju sredstev) ob pomoči producenta Seana S. Cunninghama (režiserja poznejšega slasher hita Petek trinajsti) ob priljubljenem grindhousovskem trendu seksploitacijskih budget flikov (White coaters) koncem 60. let pravzaprav posnel krvavo trdoseksualno grozljivko (po prvotnem scenariju naslovljeno Night of Vengeance). A najbrž so kravatarji pri distribucijski tvrdki Hallmark Releasing zaslutili upadanje priljubljenosti tovrstnih projektov (k čemur je prispevala tudi neusmiljena cenzorska kampanja; pozneje se je pornografska industrija sedemdesetih razcvetela na podtalnem prizorišču) in so naročili "mehkejšo" inačico zgodbe oz. poudarek na žanrskih elementih. Sicer je pripoved videti kot čudaško izkrivljena satira z mestoma dokumentaristično vizualizacijo ter skorajda brez eksplicitnih kadrov, a je tlakovala pot za žanrske predstavnike, ki so sledili v sedemdesetih in začetku osemdesetih let: predvsem najstniškim slasherjem ter sci-fi in horror filmografiji, ki je kmalu zatem naplavila legende tipa The Texas Chain Saw Massacre (1974), The Hills Have Eyes (1977), Halloween (1978), I Spit on Your Grave (1978), Friday the 13th (1980), Cannibal Holocaust (1980) in druge.



Zato še enkrat: poklon Wesu Cravenu, bil je med pionirji nekega segmenta kinematografije, ki je s kritičnim podtonom odkrito ciljala na sprevrženost in patologijo sodobne družbe. V mojih očeh je svoj vrhunec dosegel z Nočno moro v Ulici brestov (1984) in čeprav ga mnogi čislajo tudi (ali celo predvsem) zaradi metažanrske samoreferenčne franšize Krik (1996), me osebno nikoli ni povsem navdušila. (Nekateri bolj ortodoksni cineasti od mene celo trdijo, da je z njo za vselej pokvaril in razvrednotil zvrst grozljivk.)

Mimogrede: maščevalna klasika je doživela tudi istoimenski rimejk leta 2009 in nekateri ga imajo za celokupno boljši film od izvirnika. Sam si o rimejkih in sequelih (kot je nemara že znano) mislim svoje; dasiravno priredbi priznavam produkcijske in tehnične odlike, ki jih njegov 37 let mlajši original (seveda) nima. A saj veste: prav zato je tako zabaven in preprosto ... drugačen.

2 komentarja:

  1. Eksploatacijski filmi so zakon. Seveda če so narejeni z dobršno mero filmske žilice in Wes Craven je dokazal, da premore tako žilico kot tudi jajca. Eden izmed boljših predstavnikov meni tako ljubega rape & revenge podžanra.

    Tele "amaterske" grozljivke norih 70. in 80. v sebi res skrivajo tak poseben, težko opisljiv čar. Neko toplino, ki veje iz filmskega platna. Odlični so.

    OdgovoriIzbriši
  2. 70ta in 80ta so itak totalno odpiljena


    razne žage pa kaj vem še vse, se lahko skrijejo pred vsemi iz tega obdobja

    OdgovoriIzbriši