2. okt. 2011

Ringu (1998)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Tako kot marsikdo sem si ameriški rimejk The Ring (2002) ogledal pred japonskim izvirnikom; tedaj še ne vedoč, da gre za predelavo filma režiserja Hidea Nakate in scenarista Hirošija Takahašija po literarni predlogi istoimenskega romana pisca Kōdžija Suzukija. Kot mnogi sem bil prikrajšan za pristno izkušnjo temačne tehno-srhljivke, ki je prinesla preporod japonskega in azijskega žanra zgodb o prekletstvu in maščevalnih duhovih (ter najdonosnejše grozljivke v zgodovini japonske kinematografije); veliko bolje bi bilo, če bi original videl pred inačico Gora Verbinskega (ki me v tem primeru morda niti ne bi zanimala, ali pa bistveno manj pritegnila). Pomensko in konceptualno razliko med njima, ki se je "izgubila s prevodom", namreč posrečeno ilustrira že dejstvo, da v izvirniku z izrazom "ringu" ne mislijo "kroga" (oz. kolobarja svetlobe, ki ga kot poslednji prizor pred smrtjo vidi v vodnjaku ujeta deklica), ki tam dejansko sploh ni omenjen, temveč glagol za "zvonjenje" oz. signal telefonskega klica. Primerjava med obema je — ne glede na to, katerega je kdo prej videl — bržčas neogibna. Marsikomu, ki si je japonsko različico ogledal pozneje, se je zdela manj strašljiva in tematsko bolj nerazumljiva od ameriške; no ja, vsaj tistim zahodnjaške eksplicitnosti, cenenega učinka -BU!- in nenehne popkorn dinamike (raz)vajenim gledalcem. Vsakomur, ki razume in ceni pomenljivejši psihosocialni ter družbeno-kulturni kontekst japonske žanrske kinematografije, pa bi moral izvirnik prinašati celokupno bogatejšo izkušnjo. (Bolj ali manj enotna pa so si mnenja, da je figura Sadako preprosto bolj strašljiva od ameriške Samare.)

リング は、1998年1月31日に公開された、日本のホラー映画作品。見た者を1週間後に呪い殺す「呪いのビデオ」の謎を追う、鈴木光司の同名小説『リング』を原作とする映像化作品。監督は中田秀夫。

Opomba. Če je širina zgornjega YouTube videoposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

Zakaj se mi torej zdi — z vsem spoštovanjem do Verbinskega in njegove več kot solidne izvedbe — original vendarle boljši? (Razen načelnega in nespornega dejstva, da je pač original). Pri predelavi se je bodisi namerno ali slučajno izgubila večina pripovednega ozadja, ki skozi zgodovinsko dediščino dežele vzhajajočega sonca prinaša tisto, zaradi česar film (vsaj za rižojedce, če že ne tudi za zahodnjake) deluje na nezavedni ravni kolektivnega spomina (in krivde). Dasiravno se romanopisec Suzuki in režiser Nakata ne otepata filmskih referenc (zgodbo je menda navdihnil sloviti Hooperjev Poltergeist, filmar pa se je pri motivih tehnogroze zgledoval po kultnem Cronenbergovem Videodromu, s finalno vožnjo proti nevihtnem oblaku se poklanja tudi podobnemu zaključnemu prizoru v Terminatorju), očitno obvladata predvsem psiho-mitologijo lastnega kulturnega in socialnega izročila. (O tem sem pleteničil že pri opisu filma Ju-on 呪怨 The Grudge in bom vnovič tvegal krohot resnih sociologov, ampak here we go.) V urbani legendi o zakleti VHS videokaseti (po zgledu lovecraftovske fantazmagorije okultnih knjig, ki lahko povzročijo bolezen ali smrt bralca, tipa ‘Necronomicon’ ter ‘De Vermis Mysteriis’ — saj ste igrali prvi Alone in the Dark, kajne?), ki po sedmih dneh ubije vsakogar, kdor si ogleda bizarno nadrealistične posnetke na njej (v knjigi je vzrok smrti žrtev nekakšen biotehnološki "virus", film pa se k sreči drži dobre stare nadnaravne razlage), posebej pa v ozadju zgodbe o skrivnostni Šizuko Jamamura (obdarjeni z močmi telepatije in preroštva) ter njeni hčeri Sadako, je mogoče zaznati motive strahu ob razpadu tradicionalne družine in vdoru tuje neobvladljive tehnologije (nemara odsevu odpora zoper vsenavzoči vpliv kapitalistične paradigme in ameriških jezikovno-kulturnih vzorcev po porazu v 2. sv. vojni) — utelešene v televiziji in videokasetah (v nekaterih poznejših filmih še v mobilnih telefonih, omrežjih, internetu in podobno). Pri tem se mi zdi posebej izpostavljena vloga ženske v sodobni japonski družbi, nekdaj seveda tipično patriarhalni socialni strukturi, kjer so imele ženske in dekleta obrobno, moškim podrejeno vlogo (mož je lahko celo ubil ženo, če se je prekršila v nekaterih stvareh) — a v zadnjem stoletju ter posebej po 2. sv. vojni samo še na videz in v njihovi javni sferi. V zmesi kolektivne iluzije in mita ženska dominira v domačem okolju, samostojno vzgaja otroke in vodi družinske finance ter se samozavestno zoperstavlja arhetipu podrejenosti še iz časa samurajev. Japonci svojih žena (in hčera) potemtakem ne razumejo, morda se jih tudi malce bojijo in iščejo sprostitev spolnih frustracij v fetišu šolarke s kitkami in v krilcu; kompenzacija potlačenih bojazni ob spremenjenih seksualnih razmerjih prodira skozi fantazijo umetniške sfere na zavestno raven v izkrivljenih perverzijah hentai univerzuma in še marsikateri njihovi čudaškosti. Torej je simbolizem prikazni maščevalne ženske ali dekleta nekaj, ob čemer se Japoncem močno ježi koža; v nasprotju z zahodnjaki, ki v liku Samare bržčas vidijo zgolj nedoumljivo, (brez razloga) zlohotno deklico.



Film odlikuje dobra kamera, izjemno vzdušje in neotipljiv pridih nečesa srhljivega, moteče sprevrženega; ter realističen prikaz neizbežnih moči okultnega skoraj brez kakršnihkoli posebnih učinkov ali efekta -BU!- in prostetike. V smislu "manj je več" je tako japonski izvirnik bolj pretanjen, postopoma stopnjujoč strašljivo atmosferičnost iz strahu pred najnavadnejšimi elementi iz bližnjega okolja, kakršni so televizor ali videokaseta, in trajnostno bolj učinkovit. Danes ga uvrščajo med sodobne žanrske klasike azijske kinematografije; njegovo popkulturno zapuščino razen obsežne franšize (in merchandisinga) ter mnogih poznejših sequelov vzdržuje tudi naraščajoča skupina privržencev in cineastov.

8 komentarjev:

  1. Štejem si v čast, da tukajle pustim prvi komentar.

    Ja, Ringu je res f00kin' scary piece of ....
    japanese movie art :D

    Zame še vedno najbolj srhljiv film kar sem jih videl do sedaj in hkrati najboljši prikaz tega kaj za grozljivko pomeni stopnjevanje tempa. Ko sem ga namreč gledal prvi sem se ob finalne tako znanem prizoru dobesedno usral v hlače.

    Skratka: Sadako rules, Samara sucks :D

    LP, Sadako

    OdgovoriIzbriši
  2. Opa, tebe sem čakal. Tako na hitro pa je ne boš odnesel. Kako komentiraš moje razumevanje filma, je v njem kakšna logika ali sem pihnil mimo? Je to zate zgolj še ena grozljivka, le da te je prestrašila bolj od drugih? Zakaj te je tako prestrašila? Analiziraj!

    OdgovoriIzbriši
  3. Sem ga videl po ameriškem delu in sem se tudi sam pošteno podelal v hlače. Azijski horror gre v žile! Finale je res ubitačen in ne vem kateri film mi je še toliko časa taval po glavi... Mi je pa tudi ameriški rimejk precej všeč.

    Filmoljub, dobro si tole analiziral in predstavil, verjetno je precej resnice, azijski so z ženskimi liki posebej obsedeni, mar ne?

    OdgovoriIzbriši
  4. strah me je poglet ta film, nimam rad azijskih horrorjev (razen tistih krvavih no, tam ni tolk gadno vzdušje)

    upam, da bo znal kdo razvozlat tisto v oklepaju :D

    OdgovoriIzbriši
  5. Zadnji film, ki me je obenem močno ganil ter pretresel. Ter zadnji film, po katerem sem imel težave s spancem. Velikokrat kdo reče, da ni moral spat po kakšni grozljivki - no, zame to velja samo pri filmu Ringu. Genialno sestavljen tempo, na koncu mala umiritev in potem finale, ki dobesedno ubija. Respect.

    OdgovoriIzbriši
  6. hehe filmoljub nisem ti jaz nek sociolog :D

    Sicer pa, če že vprašaš mene gre za začetnika podžanra tehno-horrorjev, ki so bili sprva značilni predvsem za Japonsko, kasneje pa so se razpasli po celotni Vzhodni Aziji, tako da bi sam pred tisti japonski strah pred žensko persono postavil strah pred razpadom tradicionalne Japonske družbe zaradi novodobne tehnologije. Japonci namreč dobro vedo, da kljub temu, da je-leta namenjena našemu zbliževnju, dosega ravno nasprotne učinke. Zna se zgoditi, da nas bo v prihodnosti popolnoma razčlovečila in ravno tega se po vsej verjetnosti zavedajo in hkrati bojijo Japonci.

    Je pa tudi res, da je večina teh bledoličnih duhov ženskega spola in iz tega lahko potegnemo, da moški del japonske družbe živi v strahu pred njimi. Kar pa sam razumem kot posledico kastracije, ki so jo Japonci doživeli v II. svetovni vojni, kajti težko je biti gazda, če ti je nekdo odrezal tiča, po drugi strani pa te spremlja vedno več žensk s falusi. Tako, da bi sam rekel, da gre prej kot za strah, za frustracijo.

    Tako da kar se tiče tega dela se praktično popolnoma strinjam s teboj.

    Kar pa se tiče zadnjega dela pa je odgovor zelo preprost. Ne, Ringu zame vsekakor ni samo še ena grozljivka, ampak the grozljivka. Vsa zadeva pa gre nekako takole. Do tedaj sem bil navajen samo grozljivk, ki so me večinoma prestrašile samo s pomočjo BU efektov, ki pa so hitro zbledeli v pozabo. Ob in po ogledu tokratnega filma pa je bila zadeva povsem drugačna. Kot sem že omenil je glavno vlogo pri tem zagotovo imelo pretkano uporabljane in stopnjevanje tempa oz. če film primerjamo s seksom: počasno rajcanje privede do mogočnejšega orgazma kot pa hitri fuk (čeprav tudi ta včasih ne škodi). No, stvar pri Ringu je bla nekako podobna, le da je šlo za grozo in srh :D Hm, zgleda sem malo čuden...

    Evo tkole nekaj na kratko.

    OdgovoriIzbriši
  7. Jaz bom tako rekel - film The Exorcist sem prvič gledal dvanajstih, pa me je bilo zelo strah, ampak tale strah sem vseeno hitro premagal. Ringu sem gledal vrsto let kasneje, ko sem bil že veliko starejši; ampak me je zadeva vseeno veliko bolj prestrašila ter čustveno prizadela. Recimo vem, da prvo noč po ogledu sploh nisem spal, ampak sem samo razmišljal o Sadako ter njeni žalostni zgodbi (a sem zelo čuden, če me je njeno nesrečno življenje ganilo?). Naslednjo noč pa me je oblival nek zjeban strah, ki ga sploh ne znam razložit. No, potem pa se je stanje počasi normaliziralo :).

    Ampak še vedno, Ringu je (kar se mojega mnenja tiče) dejansko *najbolj* srhljiva stvar, kar jo je filmska umetnost izgotovila.

    Mimogrede, zadeva je dobila dve "uradni nadaljevanji" (Ringu 2 & Ringu 0: Birthday), eno neuradno (ki nadaljuje štorijo prvenca in ignorira uradni nadaljevanji - Rasen). Da je zadeva še težje razumljiva pa poskrbi fakt, da je opisan Ringu pravzaprav nekakšen remake, saj je pred tem izšel precej neznan Ring: Kanzenban, ki pa ni tako carski, saj bolj kot na srhljivost piči na ceneno erotiko in slične fore.

    No, nadalje je dobil film dva rimejka iz USA (The Ring in The Ring Two (+ bonusni mini filmček Rings)) ter Korejski remake The Ring Virus.

    (Filmsko) franšizo zaokrožita tudi dve Japonski TV seriji - Ring: The Final Chapter ter Rasen, vsaka s 13imi enournimi deli, ki pa sta precejšenj polom (vsaj kolikor sem jaz imel priložnost videt).

    Evo, še "uklet posnetek" iz Korejske verzije, potem pa šibam, da me Filmoljub ne preboksa zaradi smetenja po blogu :P
    http://www.youtube.com/watch?v=VbcBEjIiC8o

    OdgovoriIzbriši
  8. Kakšnega smetenja neki. Hvala obema zadnjima in vsem skupaj za sila zanimivo razmišljanje, sem ga res vesel - tega bloga se drugače komentatorji bolj izogibajo kot ne. :)

    OdgovoriIzbriši