30. nov. 2011

Bronson (2008)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Verjetno se zdaj že lahko imam za ljubitelja filmografije danskega scenarista in režiserja Nicolasa Windinga Refna; omenjal sem njegov prodorni prvenec (prerastel je v trilogijo) Pusher — z zvezdnikoma danskega filma Kimom Bodnio ter Madsom Mikkelsenom — in pisal o njegovih celovečercih Valhalla Rising (2009) ter Drive (2011). Pred obema je sila inovativni Refn posnel svoj prvi projekt v britansko-ameriški produkciji, namreč umetniško prirejeno biografijo "najbolj zloglasnega" (resničnega) britanskega zapornika Michaela Petersona, ki si je kot vnet pristaš boksa z golimi pestmi nadel psevdonim "Bronson" (jasno, po Charlesu Bronsonu, igralcu v kultni kriminalki Death Wish iz leta 1974) — potem ko njegov menedžer zavrne prvotni predlog, da bi ga navijači poznali kot "Charltona Hestona". Čudaški in nedoumljivo kontroverzni lik si je namreč vse življenje menda želel le to, da bi "postal slaven".

You don't want to be trapped inside with me sunshine. Inside, I'm somebody nobody wants to fuck with do you understand? I am Charlie Bronson, I am Britain's most violent prisoner.



Tisto, kar loči Refnov film od podobnih psihološko-kriminalnih portretov nepopisno nasilnih (bodisi avtentičnih ali ne) zgodovinskih figur, je motiv njegovih bizarnih dejanj in kontekstualni oris psihosocialnih razlogov zanje. Namreč, ničesar od tega ni zaslediti.

Peterson je odrastel v običajni, celo razmeroma ugledni in prijazni predmestni družini, ob ne ravno izstopajočih, normalnih starših in brez posebnih otroških travm. Vendar se je že kot mulec v šoli neznansko rad pretepal, pozneje pa ropal poštne urade in zastavljalnice; med služenjem dolgoletne zaporne kazni (ki se je zavoljo vse prej kot vzornega vedenja od sprva prisojenih 7 let podaljšala v nedogled) je bila njegova najljubša zabava ta, da je za talca vzel paznika ali sojetnika — potem pa se spustil v strasten pretepaški spopad z varuhi reda, ki so prišli v njegovo celico rešit nedolžno žrtev, ki ponavadi ni imela nobene zveze z ničemer. Seveda ne preseneča, da je "Charlie" večino časa preždel v samici; občasno tudi v kazenski psihiatrični ustanovi, do ušes naphan s pomirjevali — a vendar nič od tega ni uneslo in spremenilo njegovega nerazumnega obnašanja, za katerega se zdi, da ni zgolj arhetipsko zoperstavljanje prisilni institucionalizaciji in socializaciji. Bolj je podobno delu ekscentričnega umetnika in svojeglavi artistični inštalaciji (nekaj časa je tudi slikal in celo razstavljal svoje risarske umetnije); prvobitnemu izrazu neukrotljivega moškega principa, ki v rdečih odtenkih, ob lomljenju kosti in ječanju od bolečine na življenjsko platno nanaša najbolj prvinsko človeško psiho-emotivno bit — ne glede na družbene, moralne in zakonske posledice. Verjetno je z motivi indoktrinacije subjektivnosti in "zdravljenja" inherentnega nasilja — bolj kot denimo s sicer sila posrečeno jetniško biografijo Chopper (2000) z Erikom Banadinovićem — neizbežna primerjava s kultno Kubrickovo Peklensko pomarančo (1971); Refn ne upravičuje in ne obsoja mračnih prvinskih gonov, temveč z njimi relativizira našo percepcijo tistega, kar imamo za "normalno" — pa ni nič drugega kot splošno sprejet družbeno-politični konsenz za lažje nadzorovanje vdanih in pohlevnih državljanov.



20 quid? You're having a fucking laugh, ain't cha? —Oh spare me the Oliver Twist routine, Charlie love. You need to build your audience. —I gave you fucking magic in there! —Magic? You just pissed on a gypsy in the middle of fucking nowhere.

Film je bil deležen nekaterih odličij in nominacij, najbolj pa gre izpostaviti glavnega igralca, mladega Angleža Toma Hardyja, ki je največ pozornosti (in nagrad) bržčas požel prav tukaj. Tudi v svojih siceršnjih vlogah prikaže osupljivo raven karakterizacije in poistovetenja s svojimi liki, kakršnega so se čez lužo vnovič spomnili skoraj od zlatih časov metodične igre ter kultnih filmskih osebnosti tipa De Niro v Taksistu (1976) in Razjarjenem biku (1980) ali Pacino v Serpicu (1973) in Brazgotincu (1983). Govorim o njegovem performansu, ne o filmu celokupno; ta se bo marsikomu morda zdel narativno nepovezan, sporočilno čudaški, nelogičen in celo dramaturško pomanjkljiv. Mislim pa, da je pred izjemno prepričljivim Hardyjem bogata in zanimiva igralska kariera.

1 komentar:

  1. Mislim, da je Refn film nalašč zastavil v teh okvirih. Z rahlo kaotično naracijo in vprašljivo sporočilnostjo je po moje želel doseči, da njegov film izpade takšen, kakršen je bil njegov antijunak. Kar nekateri spet vidijo kot glavno pomanjkljivost filma. Se strinjam z oceno.
    Hardy je res dober. Obetavno deluje tudi Warrior, v katerem znova vihti pesti.

    Sorry za dvojni post, html koda mi spet dela preglavice. Saj vem, je čist enostavno, sam kaj ko vedno nekaj zaj...

    OdgovoriIzbriši