2. nov. 2011

Contagion (2011)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Posebej predstavljati producenta, scenarista in režiserja Stevena Soderbergha je bržčas odveč. Že z neodvisnim celovečernim prvencem Seks, laži in videotrakovi (1989) si je prislužil oskarjevsko nominacijo in ugled med ameriško kinematografsko srenjo, sloves pa pozneje še utrdil z uspešnicami kot Erin Brockovich (2000) in Traffic (2000) ter rimejkom Tarkovskega sci-fi klasike Solaris (2002). Verjetno ga marsikdo pozna predvsem po (finančno sila uspešni) kriminalni heist trilogiji o roparju igralnic Dannyju Oceanu (George Clooney) in njegovem moštvu nepridipravov (prvi film je predelava Milestonovega Ocean's Eleven s Frankom Sinatro ter "podganjim tropom"), osebno pa me množična zvezdniška igralska zasedba sama po sebi ni kaj preveč navdušila; moje preference gredo k njegovim zgodnejšim projektom in nekaterim žanrskim odklonom.



Apokaliptični trilerji o virusni pandemiji (in okuženih stvorih) tvorijo skorajda lastno podzvrst — sporočilno mestoma sorodno, vsebinsko pa ne docela enako zombijadam. Najsi gre za brutalno Boylovo satiro zverinske plati človeka 28 Days Later (2002), alegorično vzdušna Meirellesov Blindness (2008) ter Shyamalanov The Happening (2008) ali srhljivo Cuarónovo parabolo Children of Men (2006), nam tovrstne zgodbe prinašajo predvsem simbolizem razkrajajoče morale in družbenih norm, satiro o socialni patologiji, človeškem egoizmu, pohlepu, uničevalnem črednem vedenju in prevladi prvinskih nagonov. (Razen če se ne izpridijo v patetično akcijsko skrpucalo tipa Petersenov (Iz)bruh iz leta 1995.) Večkrat so tudi streznitveno svarilo sodobnikom pred zlorabo biokemičnih snovi in klic k odgovornosti korporacijskih monopolov farmacevtske panoge; kot nadvse realna možnost smrtonosne okužbe, ki nas (po še vedno aktualnih virusih ebole, H1N1, sarsa in hiva) utegne doleteti, če bo človeštvo še naprej dajalo prednost premočrtni logiki kapitala in zanemarjalo naravne ter ekološke dejavnike.

Soderberghov celovečerec, premierno prikazan na letošnjem beneškem filmskem festivalu, tozadevno sicer ne prinaša česa revolucionarnega. Neznani smrtonostni virus s poslovne poti v Azijo prinese Beth Emhoff (Gwyneth Paltrow), ki hitro podleže silovitemu patogenu. Čeprav je njen mož Mitch (Matt Damon), kot kaže, naravno imun, se okužba s telesnim stikom bliskovito razširi in kmalu po vsem svetu terja življenje milijonov. Uradne institucije in etične norme kmalu doživijo kolaps; Mitch se tako kot mnogi v območjih karantene trudi s hčerjo preživeti čedalje bolj kaotične razmere, in medtem ko se znanstvena panoga trudi najti cepivo za novo bolezen (o kateri mnogi ugibajo, ali ni nemara načrtno razvito biološko orožje), se izkoriščevalsko-pridobitniški čuti nekaterih ter karierno-politične niti drugih odvijajo po svoje.
Nič novega, le še en film o virusu, karantenah, iskanju zdravila, paniki, epidemiji, žalostnih usodah in komplesno zastavljeni zgodbi, ki vključi politike, zdravnike, tajne službe in seveda blogerja, ki ga igra Jude Law. —Iztok



Soderbergh (po scenariju Scotta Z. Burnsa) v ultra-realističnem prikazu k sreči daje prednost razkroju človeških moralnih norm in družbene kohezivnosti, orisu kolektivne psihologije in preživetvene iniciative ter družbeno-političnim implikacijam — kar zlahka jemljemo (tudi) kot satirično paralelo trenutne gospodarske recesije, povzročene z ustvarjanjem ekonomske in socialne neenakosti, ki s pretvezo (dobičkonosnega) napredka spremlja hromečo krizo neoliberalne kapitalistične paradigme. Kar zadeva ekološko plat, pa je docela nedvoumen: pretežni del filma iščejo prvotni izvor okužbe, da bi hitreje prišli do zdravila, in v samem epilogu zgodba tudi najde krivca — seveda je to človek sam, ki z nepremišljenim pustošenjem po naravnem svetu in krčenjem živalskih habitatov povzroča globalno neravnovesje. Tovrstni kritični realizem Soderberghove Kužne nevarnosti je kot še kako mogoč scenarij (utemeljen v nekaterih preverljivih in stvarno prikazanih znanstvenih dejstvih) tudi njegova največja odlika.

2 komentarja:

  1. Pri tem filmu je najbolj strašljivo to, kako hitro človeč človeku volk postane. Smo res tako gnila rasa?

    OdgovoriIzbriši
  2. Ja, po tej plati bi ga bolj kot družbenopolitično satiro lahko vrstili med klasične post-apokalipse, ki dobro prikazujejo to razčlovečenje.

    OdgovoriIzbriši