21. nov. 2011

F/X, Murder by Illusion (1986)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Tistega leta, ko so veliko platno ugledali Top Gun, Aliens, Stand by Me, Platoon, Highlander, Blue Velvet, The Fly, The Mission, Cobra, The Hitcher in še kaj, je nastal tudi tukaj priobčeni kriminalni triler, ki ga marsikdo šteje za žanrsko klasiko osemdesetih. Sam si ga vsakih nekaj let z veseljem vnovič ogledam in že to je sam po sebi pomenljiv podatek; nimam ga ravno za nesmrtno mojstrovino, a vsekakor za nadvse soliden izdelek manj znanega ameriškega režiserja Roberta Mandela (po scenariju Roberta Megginsona in Gregoryja Fleemana), ki po četrt stoletja še vedno zanesljivo zdrži preizkus časa. Vem, da sem tedaj v celovečercu prvič opazil avstralskega glumača Bryana Browna; dasiravno je naše mamke navduševal že v (po romanu Colleen McCullough posneti) limonadi Pesem ptic trnovk (1983). Zanimivo, da je tedaj kot žemljica vroča (in v resnici plemiške krvi hči) Rachel Ward hrepenela po očetu Ralphu oz. Richardu Chamberlainu, a je do današnjega dne ostala soproga starega mačka Bryana, s komer sta se bila kot soigralca spoznala prav tam. Zakonca sta nazadnje sodelovala v lepo sprejeti drami Beautiful Kate (2009), ki jo je Wardova režirala in zanjo napisala scenarij, njen mož pa nastopil v eni vidnejših vlog; sila zanimiv pa (mi) je pred tem bil tudi v filmih The Umbrella Woman (1987), Cocktail (1988) ob pritlikavem scientologu Tomčiju Kurčiju, vojni drami Blood Oath (1990), ljubezensko-pustolovskem epu Australia (2008) in celo v samoironičnem liku straniščne komedije Along Came Polly (2004).

Na kratko: Rollie Tyler (Brown) je filmski mojster za posebne učinke, ki ga zvezna agenta z notranjega ministrstva (Mason Adams, Cliff DeYoung) najameta, da bi uprizoril lažni atentat na mafijca in zaščiteno pričo Nicholasa DeFranca (Jerry Orbach) ter s tem tik pred sodnim procesom odvrnil morebitne napadalce nanj. Rollie nejevoljen pristane, a se ne zaveda, da je s tem naivno stopil v past in se kot grešni kozel znašel sredi brezkompromisne zarote mož v črnem. Po naročenem umoru partnerice in igralke (Diane Venora) se je prisiljen pritajiti v ilegali; a k sreči mu bo po spletu okoliščin do pravice nepričakovno in brez pomislekov pomagal veteranski policijski detektiv Leo McCarthy (Brian Dennehy).



Kot rečeno: film, pri nas naslovljen kot FX Umor s trikom, sicer ni vrhunska stvaritev, pač pa več kot soliden umotvor in predvsem sila nepretenciozen kriminalni triler iz nekega žanrsko hvaležnega obdobja, ozaljšan z elementi neo-noira in ironično začinjen z osupljivimi obrtnimi triki — namreč prav s tistimi filmskimi efekti, s kakršnimi se ukvarja njegov osrednji protagonist. Dinamična dramaturgija, napeto vzdušje, dobra kamera in nekaj odličnih avtomobilskih pregonov (režiser je navdih menda iskal v Francoski zvezi in Bullitu) učinkovito prikrijejo tudi nekatere zgodbovne nedoslednosti in manjše glumaške spodrsljaje ter poskrbijo za kratkočasno večerno zabavo, kakršno prinaša čedalje manj današnjih projektov. (Med drugimi npr. Swordfish, ki se s klišejskim epilogom bržčas zgleduje po tukaj opisanem.)

Film je bil finančno uspešen in je dobil (razmeroma gledljiv) sequel, do nedavnega pa se je šušljalo tudi o rimejku. Itak.

4 komentarji:

  1. Tega pa sem tudi sam že nekajkrat gledal. Kot praviš, žanrska klasika osemdesetih. Za top 10 imam že sestavljeno "kimi v 80ih'" lestvico in ta je logično na njej. Tudi dvojka ni slaba, verjetno pa na končno oceno vpliva razlog, da sva si film ogledala takrat, ko je izšel. Če bi ga danes prvič...

    OdgovoriIzbriši
  2. Vrnitev v mladostniška leta. Ma gledal sem tale film ene 100× in kot si že rekel filmoljub, vedno je zažgal na polno. Preprosta zgodba, ki te trži na trnih praktično cel film.

    OdgovoriIzbriši
  3. Kaj pa Blame it on the bellboy?

    OdgovoriIzbriši
  4. Bronson Pinchot aka Faking Balki mi je tako ekstremno antipatičen, da sem slednjega potlačil v pozabo.

    OdgovoriIzbriši