28. nov. 2011

Låt den rätte komma in (2008)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Za spremembo bom začel s tistim, s čimer običajno zaključujem svoje spise: da, gledal sem oba, tukaj priobčeni švedski izvirnik in ameriški rimejk Let Me In (2010) s Chloë Grace Moretz (Kick-Ass) in Kodijem Smit-McPheejem (The Road) v glavnih vlogah. No, torej? Odkrito? Da, scenarist in režiser Matt Reeves (Cloverfield) je posnel obrtniško in tehnično zelo dober film, katerega ogled iskreno priporočam. Pa je slednji boljši od izvirnika? Če že moram primerjati in na to odgovoriti: jasno, da ne. Original je original, rimejk pa je vselej le njegova kopija, posnetek zgodbe in predelava (redko tudi nadgradnja); če izvirnika ne bi bilo, tudi ne bi bilo česa posnemati. Seveda imate pravico, da se s tem načelom ne strinjate.



Zelo dobro sprejeti in z mnogimi odličji ovenčani umotvor režiserja Tomasa Alfredsona po scenariju (in istoimenskem romanu) njegovega rojaka Johna Ajvida Lindqvista je verjetno eden izmed najmanj tipičnih vampirskih filmov vseh časov; pravzaprav mu tudi žanrsko komajda lahko rečemo "grozljivka". V resnici gre bolj za mladinsko ljubezensko-socialno dramo o odraščanju (naslov je vzet iz Morrisseyeve pesmi Let the Right One Slip In) in govori o neznosni osamljenosti najstniških marginalcev, odpadnikov iz razbitih družin (ločena nevrotična mati in oče alkoholik), ki duševno stisko ter predsodke in zlohotno trpinčenje vrstnikov kompenzirajo v hladnokrvno čustveno odmaknjenost, ta pa slednjič izzove psihosocialno patologijo in tragično vrtenje v začaranem krogu.

Ne bom pleteničil, vsakdo si lahko zgodbo razlaga po svoje; naj samo pojasnim prispodobo iz naslova ("naj vstopi tisti pravi"), kakor jo sam razumem — namreč starodavno folklorno zapoved o tem, da lahko vampir (vsaj prvič) "vstopi v hišo" samo na izrecno povabilo. Seveda gre za metaforo; saj kdo bi si sicer želel kam vabiti krvosesa? A če so vampirji bajeslovno poosebljenje zločeste človekove nravi (oz. potlačenih čustev sovraštva, slabe vesti in maščevalnosti) in njegove nagnjenosti k izkoriščanju in zajedanju (oz. "pitju krvi"), ki nesmrtnost tragično plača s prekletstvom večne samote, potem je tudi "povabilo" kvečjemu njegova nezavedna želja — tj. nedoumljiva privlačnost morbidnega, nerazumno hrepenenje po neotipljivem mitskem elementu neznanega, da bi tako sublimiral (presegel) lastno trpljenje in strah. Mlada vampirka Eli (Lina Leandersson) tako prepričuje plahega in neodločnega 12-letnika Oskarja (Kåre Hedebrant), ki bi se rad maščeval objestnim šolskim nasilnežem: "Postani jaz, vsaj za hip, in jim pokaži vraga!"



Vampirščine so se zadnje čase izpridile v trendovske žajfnice (za butaste emo najstnice) tipa saga Somrak ali lahkotne MTVjevske leder-fetišistične akcijske pretepačine tipa franšizi Blade (prvi del mi je bil všeč) in Underworld. (-kreh-Daybreakers-kreh-) Čeprav jim prvotni blišč in pomen občasno povrne kakšen nadpovprečen žanrski projekt (oglejte si 30 Days of Night), izgubljajo svojo prvobitno sporočilnost o tragičnih figurah, krvoželjnih arhetipskih bitjih noči, večno tavajočih med izgubljeno človečnostjo in željo po odrešitvi. Låt den rätte komma in (po naše Vampirska ljubezen) jim v polnem sijaju vrača to simbolično presežno vrednost. In preden se odločite, da je ameriški rimejk "boljši", si vsekakor oglejte izvirnik.

8 komentarjev:

  1. Všeč sta mi izraza vampirske žajfnice in butaste emo najstnice. Lepo pašeta skupaj. :D

    Drugače pa bi si lahko Let The Right One In glede na to, da vampirji od nekdaj poosebljajo tudi seksualnost in erotiko, lahko razlagali tudi kot konzervativno iskanje tistega pravega za izgubo nedolžnosti in težave, katere spremljajo to ponavadi neuspešno gonjo. Ali je to v tem primeru preveč pedofilsko? Po moje da ne, kajti ljubezen mora dozoreti in otročiča imata še čas. Bomo videli v ameriškem emo nadaljevanju.

    OdgovoriIzbriši
  2. Drži, zanimiva razlaga. Povedati pa je treba še to, da je (vsaj v knjigi) Eli v resnici ... -SPOILER- ... siloma kastriran fant. (Tudi v filmu Oskar nehote vidi brazgotino v njenem mednožju.) To je pravzaprav tisto, kar Eli misli, ko mu reče: "Jaz nisem dekle."

    OdgovoriIzbriši
  3. v zadnjih letih so samo še vampirščine tiste, ki vlečejo noir slog za sabo, drugače bi bilo hudo


    mislim predvsem prva dva iz serije underworld in daybreakers

    OdgovoriIzbriši
  4. noir =/= emo

    Hudo je pa v vsakem primeru. Še dobro, da si lahko človek ogleda tudi star(ejš)e filme.

    OdgovoriIzbriši
  5. vem, da noir ni emo

    ampak underworld in daybreakers nista kaj preveč emo



    twillight pa sploh ne vem, kako vezo bi naj imel z vampirji, saj ne rabijo nujno krvi, lahko so na soncu etc.

    OdgovoriIzbriši
  6. Super film, tu ni debate. Original je original in zato ga je potrebno višje šteti, a tudi ameriški rimejk je odličen. Iz mojih ust toplo priporočilo obema.

    me pa kar zaboli, ko se spomnim, da sem tu priobčeni film ponudil neki grupi za ogled, pa so ga skritizirali, češ, da je dolgočasen. ojej no.

    OdgovoriIzbriši
  7. Filmski sladokusci smo redkokdaj razumljeni. Zatorej sam ponavadi, če me kdo vpraša za kakšen filmski nasvet, predlagam tisto kar je všeč oz. bi bilo všeč masi. Tko pač je.

    OdgovoriIzbriši
  8. Gledal sem oba. lahko rečem, da je original definitivno boljši (nordijski način igranja in predvsem izražanja veliko bolj leži tematiki filma). Do ameriške verzije sem bil po koncu filma mrtvo hladen in razočaran.

    OdgovoriIzbriši