18. nov. 2011

The Woman (2011)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Mladi ameriški scenarist in režiser Lucky McKee je menda v revščini odrastel v nekem zakotju kalifornijskega zaledja in je prvič prijel za kamero na zabavi za sestrin rojstni dan, ko mu je bilo 10 let. Veliko pozneje je opozoril nase z mračnim celovečernim prvencem May (2002), ki je navdušil žanrske privržence in kritike; pozneje pa v podobnem konceptu ostal z epizodo Sick Girl (2006) za televizijsko antologijo Masters of Horror ter s celovečercema The Woods (2006) in Red (2008). McKee se — nemara v luči travm ob lastni stiski v otroštvu — umestno, nenavadno radikalno in suvereno loteva same srži zvrsti grozljivk in psiholoških trilerjev: žalostnega prikaza psihosocialne patologije in umazanih družinskih skrivnosti, varno umaknjenih za pročelje navidez idilične suburbije.



V neimenovanem mestecu vzorni družinski oče in predani pravnik (Sean Bridgers) na lovu naleti na divjo, očitno v gozdu in od surovega plena živečo mlado žensko (Pollyanna McIntosh). Odloči se, da jo bo ujel ter "civiliziral" in učil omike: doma, skrivaj priklenjeno v kleti, kjer med drugim redi popadljive pse, pri čemer mu bodo hočeš-nočeš pomagali tudi svojci. Ženski (Angela Bettis, redna McKeejeva sodelavka) in dekliški (Lauren Ashley Carter) del njegove družine se neuspešno upira izkrivljeno obvladanemu patriarhu, zato pa najstniški sin nedoumljivo strastno sledi očetovim "metodam vzgoje" — dokler se slednjič stvari ne zasukajo v grozljivo smer in vse skupaj uide izpod nadzora vsakogar.
The Woman se začne zelo obetavno, saj družinski mož in oče ujame divjo žensko, poslednji ostanek nekega plemena, ji natakne okove, zapre v klet in začne proces socializacije. Prav zato je škoda, da začne film pretiravati, da postane kliše, da rata bebav in privlečen za lase tako zelo, da gledalec komaj zdrži. —Iztok

McKeejeva (po istoimenskem romanu Jacka Ketchuma posneta in na festivalu Sundance prvič prikazana) Ženska je brutalna satira družinskega nasilja (in spolne ter psihične zlorabe) ter srhljiva parabola mizognije (sovraštva do žensk), prikritega šovinizma in predsodkov sodobne družbe. Z grozljivim orisom trpinčenja in manipulacije opozarja na še vedno aktualne kulturno-socialne vzorce ter svari pred prenosom nemoralnih načel na potomce.



Razen nezgrešljive sporočilne note so največja odlika filma igralski performansi, zlasti prepričljiv nastop "divje" osrednje protagonistke in ostudnega psihopatskega očeta. Kamera Alexa Vendlerja in (le mestoma eksplicitna) vizualizacija sta nadvse solidni, glasbena podlaga udarna (a nemara slogovno malce zunaj konteksta), kot britev ostro vzdušje grotesknosti pa spretno prerašča v srhljivo farso s tragično katarzo. Zanimiv eksces za privržence žanra (ki so jim bili všeč že Offspring, The Girl Next Door, Mum & Dad, Deadgirl, The Loved Ones ipd.), v površnih očeh vseh drugih pa verjetno zgolj še ena bizarna eksploitacija in trapast torture-porn.

3 komentarji:

  1. Super recenzija.

    In naravnost genialen citat na Gartnerjevi glavi. Respect :D.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ma tole mi že nekaj časa skače po disku, pa nisem bil preveč prepričan za ogled. Tvoj opis me seveda prepriča v nasprotno! Bom pogledal.

    OdgovoriIzbriši