13. dec. 2011

Auggie Rose (2000)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Američan Jeff Goldblum je eden tistih igralcev, ki jim sicer težko pripišem shakespearsko glumaško spretnost, a (mi) je z edinstveno samoironično (skoraj komično) izraznostjo in pomirjujoče karizmatičnim glasom (včasih je bil radijski voditelj) sila gledljiv in nepričakovano zanimiv v večini svojih vlog. Prvič sem ga (po naključju) opazil v kultni kriminalki Death Wish (1974) in pozneje v rimejku sci-fi klasike Invasion of the Body Snatchers (1978) ob Donaldu Sutherlandu, navdušil me je v Kasdanovi drami The Big Chill (1983), legendarni Cronenbergovi Muhi (1986), kot akcijski junak je bil opažen v Špilbergovi dinozavrski franšizi Jurašič park (1993) ter Emmerichovem Dnevu neodvisnosti (1996) in še kje — zadnje čase pa se (spet) udinja v televizijskih projektih (za kratki film Little Surprises je bil kot režiser nominiran za oskarja) in odrskih performansih, kjer je začenjal svojo raznoliko kariero.



Minimalistična drama Auggie Rose (ponekod naslovljena Beyond Suspicion) verjetno ni njegov najznačilnejši film in bržčas tudi najboljši ne — a kot osrednji lik v njem opravi nadvse spodobno nalogo in pusti trajen, presenetljivo polnovreden vtis. Zgodba scenarista in režiserja Matthewa Tabaka (njegov edini celovečerec) spremlja uspešnega poslovneža, zavarovalniškega agenta Johna Nolana (Goldblum), ki je nekoč priča oboroženemu ropu lokalne trgovine s pijačo, v katerem po spletu nesrečnih okoliščin ustrelijo pomočnika v prodajalni. Nolan tolaži umirajočega moža in ga celo pospremi v bolnišnico, vendar je strelna rana usodna. Skrivnostni Auggie Rose (Kim Coates) in igra usode, v kateri bi namesto njega zlahka umrl sam, ne dasta miru čedalje bolj vnetemu Nolanu, ki začne kljub svarilu preiskujočega policista (Richard T. Jones) skrivaj poizvedovati o življenju pokojnika, očitno nekdanjega kaznjenca brez svojcev. Izkaže pa se, da si je že v času prestajanja kazni dopisoval z nekim dekletom iz bližnjega kraja (Anne Heche) in iz pisem v Auggiejevem skromnem stanovanju John razbere, da bo čez nekaj dni prvič prišla na obisk k svojemu prijatelju — ki ga v resnici ni nikoli srečala in s komer se pozna le prek pisnih izpovedi. Nolan se odloči, da jo bo na avtobusni postaji pričakal — le da še ne ve, s katerim imenom se ji bo predstavil.

Tabakova pripoved se dotika osebnostne deziluzije oz. moralnega spreobrnjenja in svetovnonazorskega premika vrednot človeka, obsedenega z zahodnjaško kapitalistično etiko pridobitništva, ki ugotavlja, kako negotovo in (do vsakogar) nepravično je v resnici življenje. Nolan postopoma spozna, kako ničeve so oportunistične obljube o "zagotavljanju varnosti" zavarovalniške retorike, in je zgrožen ob razvrednotenju smrti neznanca z družbenega dna, ki mu naj ne bi priredili niti pogreba (policija ne uspe najti sorodnikov in prijateljev), temveč bi se mestni uradniki rutinsko "znebili njegovih ostankov". Ob pristnih zgodbah živopisanih sosedov v revni četrti ter navzočnosti nove prijateljice in ljubimke tako Nolan doživi globok ideološki preobrat iz praznega eksistenčnega materializma v poživljajočo in nenavadno avtentično človečnost.



Razen naivnega pridiha (in tozadevno vprašljivega epiloga) je zgodbi mogoče očitati še klišejski pripetljaj z nekdanjim obsojencem, ki Nolana izsiljuje (smešni Timothy Olyphant prav nič ne pripomore k prepričljivosti in je tudi sicer najšibkejši igralski člen), pomanjkljiv karakterni prikaz sicer privlačnih likov in nerazdelano utemeljenost motivov korenite duhovne preobrazbe. Njena dobra plat je pretanjena igralska predstava; razen Goldbluma je všečna tudi (sicer izpričana biseksualka ali lezbijka, or something) Heche in vzajemnost med njima. Celokupno pa filma ne gre ravno postavljati ob bok podobnemu vrednotnemu razsvetljenju Mendesove Lepote po ameriško (1999) ali Fincherjeve Igre (1997), a je njegovo ironično sporočilo dovolj trajnostno in zapomnljivo.

I think you should go home and make love to your wife and pray nothing bad happens and ask yourself every day, "If it were to end right here, right now, would it be enough?"

Ni komentarjev:

Objavite komentar