27. dec. 2011

Bangkok Dangerous (2008)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

V kako strahoviti krizi je (šele) filmska industrija in kako jo oportunistično vodijo le še finančni vzgibi, se najbolje zavemo tedaj, ko začnejo filmski ustvarjalci snemati rimejke lastnih zgodb. Torej, denimo, režiser, ki je bil v izvirnik prizadevno vnesel vso svojo inventivnost, navdih, ustvarjalnost in umetniški zagon (kolikor ga pač premore), potem slinasto podleže ponudbi producentov in si reče: "No, zdaj pa dajmo to isto posneti še s Cagavim Nikolajem (ali s Keanujem ali katerim drugim, naključno izbranim, sterilnim hollywoodskim dečkom) — za butaste čezlužnike, ki ne razumejo drugih jezikov razen lastnega (in še tega samo na pol), podnapisov pa tudi nočejo in ne znajo brati, ker so po naravi retardirani."

In -PANG!- že imamo identično zgodbo, ki sta jo poševnooka brata dvojčka (Gin gwai, The Messengers) posnela leta 1999, le da je tokrat zaudarjajoče razvodenela, strahovito nedomišljena, na smrt dolgočasna, kot smrkelj štiriletnika razvlečena in brez kakršnekoli poante, sporočilnosti in oprijemljive pomenljivosti.

Opaziti je tudi, da sta vešča režije fluidnih prizorov, a njuna gracioznost zaradi pretirane napihnjenosti in prekomerne rabe pirotehnike pogosto ne pride do pravega izraza, bolj okorna in nepokretna pa sta pri naraciji zgodbe, saj je ta, kljub temu da je povsem šablonska, na momente grozno zmedena in nezanesljiva. —Jan G.


No, saj nekakšne zametke zgodbe je mogoče zaslutiti: trebušno slinavko obračajoč kliše o osamljenem vrhunskem poklicnem morilcu (v izvirniku je gluhonem, kar daje zgodbi iz leta 1999 zanimiv in osvežujoče drugačen podton) z moralnimi pomisleki, prebujajočo človečnostjo in naveličanostjo nad etično praznino, ki bi se po "zadnji opravljeni nalogi" rad upokojil. Pa se seveda stvari zapletejo z lokalnim asistentom Kongom (Shahkrit Yamnarm), na katerega se nenadejano naveže, in gluhonemo, prikupno čedno prodajalko v lekarni, kjer si Joe nekoč kupi obliž za rano.
Še več, Bangkok Dangerous je tako navaden film, da ga Nic Cage ne bi smel posneti niti na začetku kariere. Kaj šele letos, ko si je rit po dolgem času rešil z drugim delom uspešnice National Treasure. [...] In zaspan je tudi Nic Cage. Tako zelo zaspan, da ima dolge črne lase in obraz, ki se mu pozna vsaj tri decilitre botoksa. Nič čudnega, da se vanj zagleda le gluhonema apotekarka. —Iztok

Panward Hemmanee (Aom)  [nope, to ni prizor iz filma]

Razen živopisano eksotičnih lokacij in nekaterih dinamično posnetih kadrov (ter brhkih Tajk, ki pa niso kaj prida razgaljene) brata Pang preprosto ne ponudita ničesar. (Nepričakovani, a tudi dramaturško nesmiselni epilog, pa zlasti gledalca odreši trpljenja.) Resda je film predvsem vizualna umetnost in tudi Scorsese, Fincher, Lynch, Kusturica, Almodovar in še kdo veliko stavijo na zunanjo podobo — a menda vendarle tudi še na kaj drugega. Rižojedima dvojčkoma pak ni uspelo; izprdnila sta duhamorno preprost in premočrten akcijsko-kriminalni stereotip brez kakršnegakoli presežka. Nisem prepričan, ali naj bi se veselil ali pa obžaloval dejstvo, da sem se motil, ko sem menil, da je Nicolas Cage dosegel dno z akcijskimi skrpucali od Con Air (1997) do Ghost Rider (2007) ter Next (2007).

1 komentar: